Ko se njena jeza nekoliko poleže, ji mama pomigne, naj se z njo usede na kavč. »Lucija, v kaj bi se s prijatelji namaškarali?« jo mirno vpraša.

»No, saj veš, punce bi bile strašne čarovnice, Niku pa so kupili kostum grozljivega peklenščka. Mogoče pa ga bomo prepričale in ga spremenile v razpadajočega zombija,« se upajoče nasmehne Lucija.

»In kaj boste praznovali, oblečeni v te strašljive maske?« ne odneha mama.

Luciji se zdi, da pretirava: »Samo zabavali bi se. To je vse.«

Luciji se zdi, da mama pretirava. Ilustracija: Ana Razpotnik Donati

»Se ti zdi v redu, če se zabavate na račun trpljenja, zla in smrti?« mama končno zadene žebljico na glavico. »Veliko žensk, ki so bile v preteklosti po krivem obtožene čarovništva, je zgorelo na grmadah, hudič ljudem navdihuje grozna dejanja, za mrtvimi pa žalujemo in si ne želimo, da bi kot zombiji tekali za nami. Namesto tega verujemo, da se bomo z njimi srečali v večnosti.«

Lani je Luciji umrl dedek, zato tiho obsedi. Še zdaj ga pogreša. Mogoče ima mama prav, da smrt in trpljenje nista nekaj, iz česar bi se norčevali.

»Vseeno bi se rada družila s prijatelji,« premagano vzdihne.

Mama jo objame in ji pomežikne. »Imam idejo,« ji zašepeta na uho.

Vse popoldne Lucija in mama po omarah brskata za zanimivimi oblačili, izdelujeta rekvizite in pečeta palačinke.

»Ko se boste naveličali grozot za noč čarovnic in bo padel mrak, pridite k meni na ples v maskah,« Lucija povabi prijatelje.

Ob sedmih se coprnici Ada in Kaja ter peklenšček Nik že nasmejano bašejo z dobrotami v Lucijini kuhinji, medtem ko jim ona predstavi poseben izziv.

Lucija prijateljem predstavi poseben izziv. Ilustracija: Ana Razpotnik Donati

»Obstajajo ljudje, ki so umrli, pa ne strašijo otrok. Prej bi rekla, da jih imajo vsi radi,« reče. »Našemili se bomo vanje! Pripravila sem vam ples in kviz.«

Prijatelji jo obotavljajoče gledajo, ko pa Lucija Adi in Kaji ponudi kostume za bojevnico Ivano Orleansko in Indijanko Kateri Tekakwita, brez besed odvržeta čarovniška pokrivala in se preoblečeta. Tudi Nik se ne upira slikarski paleti, čopičem in halji, ki naj bi jih nosil kot slikar Fra Angelico. Lucija se obleče v kraljično in naznani, da je Elizabeta Ogrska. Ob divji glasbi se zavrtijo, ko pa utrujeni obležijo na kavču, jim Lucija tako kot v kvizu zastavi vprašanja o teh velikih ljudeh.

Vsi so začudeni, ko izvejo, da imajo svetniki veliko večjo moč od vseh grozljivih pošasti na noč čarovnic, saj so premagali smrt, ker so zaupali Bogu. Liki odurnih coprnic se ne morejo primerjati z Ivano Orleansko, ki je umrla, ker so jo po krivem obtožili, da je čarovnica, pred tem pa je kot bojevnica osvobodila svoje ljudstvo. 

Indijanka Kateri Tekakwita se je posvetila Bogu in skrbela za ostarele, bolne in otroke iz svojega plemena. 

Fra Angelico je na stene svojega samostana naslikal nekaj najčudovitejših podob iz Svetega pisma, Elizabeta Ogrska pa je s svojim premoženjem skrbela za uboge. Ko nam je težko, se na svetnike lahko obrnemo v molitvi, oni pa za nas prosijo Boga.

Ada in Kaja oblečeta kostum bojevnice Ivane Orleanske in Indijanke Kateri Tekakwita, Nik se našemi v slikarja Fra Angelica, Lucija pa naznani, da je Elizabeta Ogrska. Ilustracija: Ana Razpotnik Donati

Ada, Kaja in Nik se gostiteljici zahvalijo za lep večer. Ne ljubi se jim preobleči v svoje prejšnje kostume in utrujeni se vrnejo domov.

Ko Lucija naslednjega dne obišče dedkov grob, se spomni svetnikov, o katerih je pripovedovala prijateljem. Nekoč jih bo zares srečala, tako kot bo lahko spet objela dedka.

Članek je bil objavljen v novembrski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!