Da sem levi Luka, je kriv Rok, moj starejši brat. Odkar pomnim, mi reče tako. Ko sem bil čisto majhen, je bil moj učitelj. Dal mi je kocko, jaz sem jo prijel z levo roko. Preložil jo je v desno, jaz pa nazaj v levo. Enako se je zgodilo z žogo, lokom, knjigo. Zato mi reče levi Luka. Kar mi je všeč.

Ni mi pa všeč, da imam včasih dve desni. To pomeni, da sem neroden. Zato sem sklenil, da bom letošnje šolsko leto čisto drugačen. Ampak usoda gre svojo pot!

Jaz sem levi Luka. To pa zato, ker vse naredim z levo roko. Ilustracija: Marta Bartolj

Prvi šolski dan sem se zbudil ob šestih zjutraj. Sam od sebe. To se mi zgodi približno tako pogosto kot sončni mrk.

»A si bolan?« me vpraša Rok, ko me vidi oblečenega in počesanega še pred zajtrkom.

»Ne. Letos bo šlo zares,« mu rečem možato.

Rok odgrizne kos kruha. »Aha. To bo trajalo do malice.«

Ignoriram ga, ker sem odločen. Peti razred ni hec. Človek mora pokazati zrelost, odgovornost in kulturo. Mama je tako ganjena, da mi v torbo podtakne snickers. Neža medtem liže marmelado z noža in pôje pesem o mrtvem komarju. Nervozna je, ker gre v prvi razred.

Ko gremo od doma, pridržim Neži vrata, nesem vrečko smeti do smetnjaka in prijazno pozdravim soseda Kobala, ki kot običajno smrdi po garaži in čebuli.

»Priden fant,« reče.

To mi da dodatno moč. Danes bo popoln dan. 

Ko pred šolo zaklepam kolo, stopim v pasji dr... iztrebek. Ilustracija: Marta Bartolj

Ko pred šolo zaklepam kolo, stopim v pasji dr... iztrebek. Rok se od smeha skoraj sesede na pločnik.

»Odličen začetek tvoje nove osebnosti,« reče.

Ne predam se obupu. Pred šolo si v luži sperem supergo. K sreči priletim v razred tik pred zvonjenjem, a prepozno, da bi se dostojno pozdravil s prijatelji. Sedem na svoje običajno mesto ob Tinetu.

Potem pa se zgodi tisto! Trije novi sošolci. In med njimi Eva. Učiteljica nas brez možnosti ugovora premeša. Tine mora v tretjo klop, ob meni pa zdaj sedi Eva. Nasmehne se mi, da se samemu sebi zazdim kot Sonce, okoli katerega frčijo planeti.

Nenadoma ji na tla pade svinčnik. Oba hkrati se skloniva ponj. In treščiva z glavama. Pred očmi se mi bliskovito odvrti še več ozvezdij. Na žalost jo jaz bolje odnesem od Eve, ki ji na čelu vidno zraste buška.

»To bo pa še zanimivo,« s tistim svojim nasmehom reče Eva.

Le zakaj se sošolci smejijo ob tuji nesreči? Ilustracija: Marta Bartolj

Razred se za silo umiri (le zakaj se sošolci smejijo ob tuji nesreči?) in ponavljamo matematiko. Vrsta pride tudi name. V imenu dobrih sklepov in želje, da bi na Evo naredil vtis, z vso vnemo glasno računam in izpeljem nalogo do konca. Od navdušenja vrnem flomaster, s katerim pišem po tabli, učiteljici. Preveč navdušeno, saj ji z njim na belo bluzo narišem veliko kraco. O tuji nesreči in sošolcih ni treba izgubljati besed.

Med malico hočem nekaj povedati, seveda tudi z rokami, in si vržem jogurt v naročje. Odprt. Breskov. Ravno v trenutku, ko se na vratih prikaže Rok.

»Saj res, do malice, sem rekel!«

Nekako si očedim hlače belega madeža in se potolažim s snickersom. Moja kariera spretnega učenca je končana.

Ko se vrnem domov, sem umazan od jogurta in malo še od jutranjega iztrebka, ker superga ni čisto okrevala.

»Trudil sem se.« Ilustracija: Marta Bartolj

Pri večerji me mami vpraša: »No? Kako je šel prvi dan?«

Skomignem: »Trudil sem se.«

»In?«

»Očitno svet še ni pripravljen na to.«

Ampak tudi prijaznost nekaj šteje!

Članek je bil objavljen v septembrski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!