Ana, Vid in Dora imajo srečo. Njihova hiša stoji zraven šole. Zato gredo lahko od doma tik pred zdajci. In lahko gredo skupaj. 

To pa je včasih smola. Kajti ravno, ko se začnejo pogovarjati, so že pred vrati šole. Ana veliko vé – seveda, če pa hodi že v šesti razred. Zato Vid, ki je dve leti mlajši, hiti spraševat, da bi bil tudi sam tako pameten. Dora, prvošolka, pa posluša in kima. 

Že nekaj dni so namreč v skrbeh. Dedek je hudo bolan in leži v bolnišnici. Ko so ga prejšnjo nedeljo obiskali, je vsakega od njih pobožal in mu naredil križec na čelo. Komaj je zmogel dvigniti roko. Ni govoril, samo utrujeno se jim je nasmehnil. 

»Kaj misliš, Ana, bo dedi ozdravel?« reče Vid.

»Bojim se, da ne,« žalostno odkima Ana. »Ati nima dobrih novic, ko prihaja z obiska pri njem.« 

»In kaj bo z njim, če ne ozdravi?« vpraša Dora. 

Pred šolskimi vrati so že, zato Ana samo skomigne ter pomaha Vidu in Dori, ki gresta vsak v svoj razred. 

Na žalost odgovor izvedo že tisto popoldne. 

Dedku se je zdravje še poslabšalo, zato je ati ves dan ob njem. Iz bolnišnice se vrne zelo žalosten. 

»Dediju je prenehalo biti srce. Bili smo ob njem in molili rožni venec. In nenadoma ni več dihal.« 

»A to pomeni, da je umrl?« vpraša Dora. 

Ati pokima in jo vzame v naročje. Tudi Ana in Vid se stisneta k njemu, prisede še mamica, da si drug drugemu pomagajo v žalosti, ki je legla na njihov dom zaradi dedkove smrti. 

»Ne bo nam več pripovedoval, kako je bilo nekoč,« posmrka Ana. 

»Nobenega mlinčka ne bova več postavila v potoku,« doda Vid. 

»Ne bomo šli več na sprehod z njim,« zajoka Dora. 

»Toliko lepih trenutkov smo preživeli z njim,« zavzdihne Ana. 

»Bodo pa prav vsi ti trenutki ostali v našem spominu. Tam bo dedek ostal za zmeraj naš,« jih tolaži mamica. 

»In kam je šel zdaj?« zanima Doro. 

»Šel je v večnost,« pohiti Ana. In se hip nato zave, da tega ne razume prav dobro. 

»Kje je to?« 

»V resnici povsod,« se nasmehne ati. »Če si že vprašal, kje. Če pa vprašaš, kdaj, je odgovor podoben: že zdaj in vedno.«

»Tega ne razumem,« prizna Ana. »Se pravi, večnost nima enega samega prostora in enega samega časa. Ampak pri verouku smo se učili, da je večnost v nebesih!« 

»Seveda je v nebesih,« pokima mama. »In dedijeva duša je šla zdaj v nebesa, k Bogu. Toda on ostaja tudi pri nas – v naših srcih, spominih, mislih ... Kajne, da bo ostal?« 

Dedek in otroci. Ilustracija: Marta Bartolj

»Ja, ja, pri meni bo vedno ostal! Jaz se bom tudi pogovarjala z njim, tako kot sem se vedno!« pohiti Dora. 

»Ampak on ti ne bo odgovarjal,« žalostno pripomni Vid. 

»Seveda bo,« zatrdi mama. »Jaz se tako pogovarjam tudi s svojo mamo, vašo babico, ki je umrla predlani. Vprašam jo za nasvet in se potem odločim, kot čutim, da bi mi ona svetovala. Zdi se mi, kot bi jo res slišala.« 

»Se pravi, da bo dedi vedno in povsod z nami? In je to večnost?« se zamisli Vid. 

Oba, mami in ati, pokimata.

»Čudno, zdaj sem manj žalostna,« reče Ana. 

»Jaz pa nič manj,« posmrka Vid. »Samo pomirjen sem. Ker dedi ni šel kar od nas nekam v neznani svet.« 

»Kdo bo pa z mano postavil mlinček v potoku?« zahlipa Dora.

»Jaz, seveda, saj sem tvoj starejši brat! In dedi me je dobro naučil! Boš videla, kako bo lep!« 

Mlinček. Ilustracija: Marta Bartolj

Članek je bil objavljen v novembrski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!