»Živ spomin na trpljenje našega Odrešenika«

Skoraj sočasno z jezuiti so na prehodu iz 16. v 17. stoletje na Slovenskem začeli delovati tudi kapucini. Njihov prostor delovanja je bil v primerjavi z jezuitskim veliko širši. Samostane so imeli v Gorici, Ljubljani, Celju, Mariboru, Radgoni, na Ptuju, v Svetem (danes Vipavskem) Križu, Kranju, Krškem, Novem mestu in v Škofji Loki. Čeprav so nedvomno vsi samostani posvečali veliko pozornosti ohranjanju spomina na Kristusovo trpljenje, je prirejanje pasijonskih procesij nesporno izpričano predvsem za Ljubljano in Škofjo Loko pa tudi za Kranj in Radgono. Začetki kapucinskih spokorniških procesij v Ljubljani Kapucini so v Ljubljano prišli najpozneje leta 1606, morda že dve ali celo štiri leta prej. Sprva se je domnevalo, da so procesijo na veliki petek v Ljubljani prvič priredili leta 1617, raziskave zadnjih let pa so pokazale, da so s prirejanjem začeli kmalu po svojem prihodu, skoraj sočasno z jezuiti, in sicer v letih 1608–1613. Začetki procesije so povezani z ustanovitvijo bratovščine Odrešenika sveta po hudi kugi leta 1598. Bratovščina se je zaobljubila, da bo v zahvalo za odvrnitev kuge vsako leto na veliki petek pripravila spokorniško procesijo Kristusovega trpljenja. Procesija se je začela v kapucinski cerkvi (na današnjem Kongresnem trgu), od tam se je usmerila na današnjo Gosposko ulico, prečila Novi trg in Čevljarski most in prišla do jezuitske cerkve sv. Jakoba (na sedanjem Levstikovem trgu). Od tam je po Starem in Mestnem trgu šla do nekdanjega frančiškanskega samostana na današnjem Vodnikovem trgu, od koder se je po današnji Stritarjevi ulici (tedaj Špitalski) in Wolfovi (nekdanji Kapucinski) vrnila h kapucinom. O razcvetu kapucinske spokorniške procesije v prvi polovici 17. stoletja priča dejstvo, da so ji na škofovo priporočilo deželni stanovi leta 1623 namenili 1.000 goldinarjev, stalni dobrotnik te procesije pa je bila bratovščina Odrešenika sveta. Začetnemu razcvetu je sodeč po zapisih v kapucinskih virih v drugi polovici 17. stoletja sledilo krajše obdobje zatona. Razcvet procesij v Ljubljani Ponovni vzpon so kapucinske procesije v Ljubljani doživele na prehodu iz 17. v 18. stoletje, ko so – očitno po jezuitskem zgledu – začeli tiskati tudi latinske ali nemške vsebinske povzetke procesij. Josip Mantuani je v začetku 20. stoletja omenil povzetka iz let 1690 in 1691 ter zapisal, da se je v procesiji takrat zvrstilo kar »43 živih skupin«. Žal nam omenjenih dveh povzetkov še ni uspelo najti, ohranili pa so se trije iz let 1701, 1708 in 1713. Iz njih izvemo, da je imela leta 1701 in 1708 procesija 23 podob, leta 1713 pa le še 14. Povzetki imajo precej skupnih potez, opazne pa so tudi nekatere razlike. Še jasnejšo predstavo o ljubljanski spokorniški procesiji nam pomagata ustvariti dve povabilni pismi k procesiji, ki nista datirani. Prvega je, najverjetneje pred letom 1721, napisal pater Ferdinand Ljubljanski, ki je pozneje deloval tudi v Škofji Loki. Njegovo pismo omenja uvedbo novih podob, kar potrjuje, da se je procesija z leti spreminjala. Isto pismo ima na hrbtni strani seznam župnij v ljubljanski okolici, ki jim je bilo treba poslati vabila in ki so najbrž sodelovale pri procesiji. Drugo pismo neznanega voditelja omenja še eno zanimivo podrobnost – razsvetljevanje oken, kar pomeni, da je procesija potekala v večernih urah. V zvezi z omenjenima pismoma kaže poudariti, da sta del skupine dokumentov, ki so bili pozneje vstavljeni v rokopis Škofjeloškega pasijona. Škofjeloški pasijon – najstarejše ohranjeno slovensko dramsko besedilo Če lahko o poteku ljubljanske kapucinske pasijonske procesije sklepamo le na osnovi posameznih drobcev, pa je ohranjeni rokopis Škofjeloškega pasijona zgovornejši. Napisal ga je p. Romuald (Lovrenc Marušič, 1676–1748), ko je deloval v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Prvotno poimenovanje pasijonskega besedila je izhajalo iz imena pobožnosti: procesija na veliki petek (»processio in die Parasceve«). Današnje ime Škofjeloški pasijon, ki nakazuje mesto nastanka procesije in hranišče ohranjenega rokopisa, je besedilo dobilo šele v drugi polovici 20. stoletja. Ker se nam je ohranilo tako pasijonsko besedilo v slovenščini kot tudi didaskalije v nemščini in latinščini, poleg tega pa tudi drugi dokumenti, ki so vstavljeni v sam rokopis, je mogoče izluščiti prenekatero podrobnost o nastanku, tradiciji prirejanja, zunanjem videzu in vsebini. Tako vemo, da je besedilo Škofjeloškega pasijona nastalo na osnovi starejše tradicije slovenskih pasijonskih in spokorniških procesij. Nedvomno je nanj močno vplivala predvsem starejša predhodnica v Ljubljani. To predvidevanje nam potrjuje zgoraj omenjeni povzetek ljubljanske procesije iz leta 1713, ki kaže precej podobnosti z ohranjenim besedilom Škofjeloškega pasijona. Tradicija prirejanja pasijonskih procesij v Škofji Loki Rokopisno besedilo Škofjeloškega pasijona in ohranjeni dokumenti v njem pričajo, da ni šlo za enkraten dogodek na ulicah Škofje Loke, ampak za živ običaj. Na škofjeloško pasijonsko procesijo se nanaša šest od desetih ohranjenih dokumentov: štiri latinska povabilna pisma, pismo provinciala in kratek fragment Kristus nese križ. Iz njih lahko razberemo, da se je procesija odvijala na veliki petek ob štirih popoldne; izvemo podrobnosti o nastopajočih in njihovem zbiranju; ugotovimo, da sta se število podob in njihova zunanja oblika z leti spreminjala in, kar je najpomembnejše, da so procesije v Škofji Loki že pred letom 1721 potekale v slovenskem jeziku ali bile vsaj dvojezične. Zaradi njunega pomena za poznavanje tradicije škofjeloških procesij je treba posebej izpostaviti najstarejši dve povabilni pismi: Pismo neznanega voditelja loške procesije, ki ga na podlagi vsebine datiramo v leto 1713, in Povabilno pismo patra Romualda iz leta 1715. Prvo pismo vsebuje izraze, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da leta 1713 procesija ni bila novost, ampak že ustaljen škofjeloški običaj, v besedilu pisma in na njegovi hrbtni strani pa najdemo tudi dva seznama podob in vasi, odgovornih zanje. Drugo pismo je pomembno zaradi avtorja – p. Romualda, ki je pismo napisal 9. aprila 1715, ko je bil »pridigar in voditelj procesije«. Pomanjkljivost pisma je odsotnost kraja nastanka. Ker se v njem omenja skromna in preprosta oprema za procesijo, predvidevamo, da je p. Romuald že leta 1715 deloval v Škofji Loki. Takšna trditev bi bila za Ljubljano v tistem času nesmiselna, saj se je ljubljanska procesija tedaj odlikovala po odlični in bogati opremi. Mogoče je tudi, da bi p. Romuald takrat deloval kje drugje, vendar to v resnici ni bistveno. Pomembnejša je informacija, da je vabil ljudi »k svoji procesiji« (»ad processionem meam«), saj je s tem namignil na svoje avtorstvo procesije in posredno tudi na obstoj vsebinske predloge Škofjeloškega pasijona že pred letom 1721. Prepoved in ponovna obuditev kapucinske pasijonske tradicije V spremenjenih družbenih razmerah v obdobju janzenizma in razsvetljenstva so kapucinske pasijonske procesije za nekatere postale moteče. V zadnji tretjini 18. stoletja so jih najprej prepovedale cerkvene, konec leta 1782 pa še državne oblasti. Kljub temu so v okrnjeni obliki potekale vse do začetka 19. stoletja, ko se je moralo gojenje spomina na Kristusovo trpljenje z mestnih trgov in ulic vrniti nazaj v cerkve. Na srečo je v našem času tradicija uprizarjanja pasijonov ponovno oživela, njihovo dodatno vrednost pa so prepoznale tako država kot svetovne organizacije. Škofjeloški pasijon so 24. julija 2012 razglasili za živo mojstrovino državnega pomena, 1. decembra 2016 pa so ga vpisali na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Dostop do članka (47174)

»Živ spomin na trpljenje našega Odrešenika«

»Živ spomin na trpljenje našega Odrešenika«

Začetki kapucinskih spokorniških procesij v Ljubljani

Pot romanja, upanja in vere

Grešnik ne sme obsojati grešnika

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.