Odpuščanje presega zgolj človeško gledanje in človekove sposobnosti, zato ni čudno, da v povezavi z njim obstaja toliko napačnih prepričanj oziroma zmot in celo napačni motivi zanj. Vse to so zanke, v katere se lahko ujamemo, še zlasti, če na odpuščanje gledamo zgolj z razumom in brez prisotnosti Duha.

Odpuščanje je izraz ljubezni. Zato ne more biti izsiljeno ali prisiljeno. Če izrečene besede »odpuščam ti« niso skladne z naravnanostjo srca, so prazne in ne prinašajo pravih sadov.

Izsiljeno ali prisiljeno dejanje odpuščanja lahko v nas še poglobi že tako nakopičena težka čustva in celo pridruži še nova, saj je velika verjetnost, da se bomo začeli počutiti krive. Pa tudi k ozdravitvi ranjenega odnosa vse to prav nič ne pripomore. Je podobno, kot če bi dali obliž na rano, iz katere nismo prej odstranili tujkov in je očistili. Pod navidezno lepim obližem se bo rana še naprej gnojila. Zato moramo biti zelo previdni, kadar delimo nasvete kot npr.: »moraš odpustiti«, »kakšen kristjan pa si, ...