Zoisa bi si morali vzeti za zgled

Med dobitniki najvišjih državnih nagrad in priznanj na področju znanosti za leto 2025, ki sta jih 14. oktobra razglasila prof. dr. Nataša Vaupotič in minister dr. Igor Papič, je tudi član uredniškega odbora revije SLO – časi, kraji, ljudje, doc. dr. Luka Vidmar. Višji znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU je Zoisovo priznanje prejel za pomembne dosežke na področju interdisciplinarnih raziskav literature in kulture med 16. in 19. stoletjem. Gospod Vidmar, iskrene čestitke ob prejemu pomembnega državnega priznanja, ki kaže na širši pomen vašega dela. Po študiju umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti ste magistrski študij posvetili umetnosti novega veka, doktorirali pa ste s področja literarnih ved. Kako pri svojem delu povezujete študijski smeri? Najlepša hvala za čestitke. Raziskovalno se ukvarjam z zgodnjim novim vekom, ki je most med antiko in srednjim vekom na eni in 19. in 20. stoletjem na drugi strani. To je svet pred francosko revolucijo in pomladjo narodov, ki ga ni mogoče razumeti skozi prizmo zmagovitih konceptov poznejših obdobij, npr. modernega nacionalizma, sekularne države, romantične literature. Za preučevanje dobe med 16. in 18. stoletjem, v kateri so bile meje med literaturo, likovno umetnostjo, znanostjo, vero in kulturo precej manj ostre kot danes, je kombinacija humanističnih ved zelo koristna. Omogoča mi, da pojave, kot so baročna cerkev, razsvetljenska knjižnica, državna cenzura ali redek izvod protestantske knjige, raziskujem in pojasnjujem bolj celostno. Kako človek sploh vstopa v ta pretekli svet in kako pomembna je pri vašem delu dostopnost do virov? Viri so ključni za odkrivanje novih podatkov o preteklosti. Tudi njihova dostopnost je pomembna in sploh ni samoumevna. Najbolj dragoceno je, kadar mi varuhi gradiva v državnih in cerkvenih ustanovah zaupajo v tolikšni meri, da se lahko raz-iskavi posvetim brez časovnih, prostorskih in drugih omejitev. Rokopisov in redkih tiskov, npr. Zoisovega pisma, Vodnikovih pridig ali izvoda Bohoričeve slovnice, nikoli ne preučujem samo kot virov podatkov, ampak kot samostojne tekste, tudi če ne gre za strogo literarna dela. Neizčrpen vir so zame knjige z lastniškimi znamenji, npr. ekslibrisi, supralibrosi in marginalijami, ki pričajo o bralčevem razumevanju teksta in njegovem duhovnem obzorju. Na takšen način sem ugotavljal, kako so intelektualci ravnali s prepovedanimi knjigami, kako je Akademija operozov dojemala italijansko umetnost in kakšen odnos do posameznih slovenskih in slovanskih avtorjev je imel Zois. Kateri veliki možje slovenske literarne zgodovine so posebej pritegnili vašo raziskovalno pozornost? Možje, ki jim je uspelo najti ravnotežje med ljubeznijo do maternega jezika in svetovljanstvom, med njimi Pohlin, Vodnik in Kopitar. Od vseh pa mi je najbližji Zois, ki se mu na visokem družbenem položaju ne bi bilo treba ukvarjati z ljudskim jezikom, pa se je s slovenstvom celo poistovetil, kar je bilo za avstrijskega plemiča izjemno. Prepričan sem, da bi nam moral biti za zgled še danes, saj mu je s toleranco, plemenitostjo in darežljivostjo uspelo povezati sodelavce zelo različnih značajev in nazorov in jih usmeriti v skupno delo za razvoj slovenščine in znanosti na Kranjskem. Aprila je o osebnosti in delu Žige Zoisa izšla obsežna monografija, ki ste jo uredili. Je s tem vaše raziskovanje Zoisa končano? Sploh ne, saj viri še zdaleč niso izčrpani. Med njimi so obsežni, ne dokončno pregledani deli Zoisove korespondence, ohranjeni v Narodnem muzeju Slovenije, Koroškem pokrajinskem muzeju in Narodni in univerzitetni knjižnici v Zagrebu. Zoisa bom raziskoval še naprej, saj je bil ena ključnih figur evropskega razsvetljenstva, povezan z vodilnimi geologi, mineralogi in zoologi, npr. Spallanzanijem, Bornom in Dolomieujem, literati in jezikoslovci, med njimi s Casanovo in Dobrovskim, in državniki, med katerimi sta bila Marmont in Metternich. Katere klišejske predstave bi se vam zdelo primerno javno izpostaviti ali ovreči? Eden najtrdovratnejših klišejev opisuje odnos med protestantizmom in katolištvom okoli leta 1600. Ker je protestantizem zaslužen za začetek slovenske književnosti, ta pa je pozneje postala nosilka nacionalne identitete, je v 20. stoletju pod vplivom liberalne in socialistične ideologije prevladala anahronistična interpretacija boja med protestanti in katoličani kot boja med privrženci in nasprotniki slovenske knjige in celo naroda. V resnici je šlo za del vseevropskega verskega konflikta, v katerem niso bili bistveni ljudski jeziki, čeprav so zaradi humanizma in protestantizma pridobivali pomen. Trubar in Hren sta imela enak glavni cilj: med prebivalstvom utrditi »pravo« vero, ne »pravega« jezika. Hren je tako kot mnogi drugi cerkveni voditelji po Evropi, tudi Luter, res požigal drugoverske knjige, vendar zaradi njihove vsebine, ne jezika (knjige so bile večinoma nemške in latinske). Slovensko knjigo je brez pomisleka uporabil za katoliško obnovo: duhovnikom je dovolil Dalmatinovo Biblijo in izdal lekcionar. Slovenska knjiga je torej preživela verski konflikt, presegla verske razlike in postala zgodba o uspehu. Čemu se raziskovalno posvečate zdaj in kaj bi vas zanimalo raziskati v prihodnje? Trenutno vodim raziskovalni projekt o starejši slovenski posvetni dramatiki, kjer želim s sodelavci preseči tradicionalno osredotočenost na sicer nesporno epohalni Linhartovi igri Županova Micka in Matiček se ženi. Raziskujemo še druge sočasne drame, tudi tiste, ki niso bile objavljene, uprizorjene in vplivne, na primer Japljev prevod italijanske melodrame Artaserse iz časa ok. 1775, ki prvič implicira misel na slovensko opero, in izvirno poučno igro o škodljivosti alkohola, ki jo je leta 1791 napisal Silvester Mure, župnik v Kolovratu. Naslednje leto bom pripravil znanstvenokritično izdajo rokopisne pesmarice Cantilenae varie Franca Mihaela Paglovca, ki je bil najpomembnejši slovenski pisec v drugi tretjini 18. stoletja. Potem pa bom, upam, napisal knjigo o potovanju Žige Škerpina na generalni kapitelj frančiškanskega reda v Valladolid leta 1740. Črpal bom iz nemškega potopisa Diarium, v katerem lahko skozi oči kranjskega kozmopolita opazujemo podobo poznobaročne Evrope. Pri svojem delu ste se posvetili tudi raziskovanju cenzure. Se lahko iz tega naučimo kaj za današnji čas? Gotovo. Cenzure kot oblastnega mehanizma sicer v demokratičnih državah uradno ni več, kar pa ne pomeni, da je želja po nadzoru informacij, ki je vedno v ozadju cenzure, izginila in da so neformalni pritiski oblasti preprosto nemogoči. Vprašanje je, ali smo se Slovenci že povsem otresli misli na cenzuro, saj smo z njo živeli v vseh političnih okvirih od Svetega rimskega cesarstva in habsburške monarhije do socialistične Jugoslavije – vse do demokratizacije. Vedno bo obstajala tudi avtocenzura, ki lahko začne, če se razraste, dušiti svobodno misel. Skratka: cenzuro lahko kadarkoli povabimo nazaj medse, česar si seveda ne bi smeli želeti.

Dostop do članka (47174)

Zoisa bi si morali vzeti za zgled

Zoisa bi si morali vzeti za zgled

Vitezi Božjega groba v Krapini in Estergomu

LENDAVA – Zlata maša škofa Antona Žerdina Bukovca

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.