Na SAZU so simpozij o Zorku Simčiču pripravili skupaj s poznavalci njegovega življenja in ustvarjalnosti. Vse je bilo že nared, račune pa jim je prekrižala pandemija covida 19, ki je s karantenskimi ukrepi preprečila izvedbo na dan jubileja. Ker simpozija niso mogli izvesti v živo, so prispevke kmalu potem posneli v avdiovizualni obliki, na ogled so na: https://shorturl.at/qxIZ5. Scenarist in režiser Matias Zemljič pa je ob tej priložnosti o slavljencu posnel tudi 55-minutni igrano-dokumentarni film, ki vključuje posnetke iz uvodnih delov načrtovanega simpozija. Zdaj je SAZU izdala tudi knjižno obliko z naslovom Simčičev zbornik. Ob stoletnici rojstva.

Peter Štih, Andrej Jemec in Vladimir Kos o Zorku Simčiču

Zbornik sestavljajo štirje deli. Prvi del je posvečen slavnostnim nagovorom in voščilom ob akademikovem visokem življenjskem jubileju, ki so jih prispevali predsednik SAZU akademik dr. Peter Štih, akademik Andrej Jemec in pred kratkim umrli pisateljev sošolec in do konca življenja Simčičev prijatelj dr. Vladimir Kos (1924–2022), dolgoletni profesor univerze Sophia v Tokiu.

Zorko Simčič (desno) na predstavitvi knjige Slovenski eksodus 1945, levo Janez Gril, na sredini Tamara Griesser Pečar. FOTO: Ivo Žajdela

Zorko Simčič – refleksije o priimku, literarnih začetkih in značaju

Drugi del nosi naslov Zorko Simčič. Refleksije o priimku, literarnih začetkih in značaju. Akademik dr. Marko Snoj je k temu delu simpozija prispeval zanimivo etimološko študijo o imenu Zorko in o priimku Simčič.

Akademik dr. Kajetan Gantar (1930–2022) je govoril o začetkih Simčičeve umetniške in kulturne ustvarjalnosti, ki sovpadajo z eno najzajetnejših publikacij, kar jih je v okupirani Sloveniji izšlo med drugo svetovno vojno, z Zbornikom Zimske pomoči (1944). V njem je kot najmlajši od štirih urednikov sodeloval 22-letni Zorko Simčič, ki je leto pred tem objavil svoj prvi roman Prebujenje.

Gantar je osvetlil eno od dejanj komunističnega ekskluzivizma (totalitarizma), t. i. kulturni molk, ki so ga zapovedali med vojno. Z njim so ljudi disciplinirali, jih diferencirali, predvsem pa izrazito škodovali nacionalnemu interesu. Zbornik Zimske pomoči je ta »kulturni molk« »kršil«, zaradi česar so komunisti po vojni sodelavce pri njem na različne načine represirali, urednika Narteja Velikonjo pa so takoj po vojni umorili.

V tretjem prispevku je filozof Martin Sušnik, mladi intelektualec iz argentinske diaspore jubilanta, ki je v tej diaspori preživel kar petdeset let, na osnovi osebnih srečevanj in izkustev predstavil kot »realista, ki izžareva živost in upanje«. Do današnjih dni.

Globoka zasidranost Zorka Simčiča in njegove ustvarjalnosti v slovenstvu

Tretji del zbornika je namenjen recepciji Simčičevega literarnega opusa. Obsega šest prispevkov, ki tematizirajo različna področja in vidike Simčičeve literarne ustvarjalnosti, ki je vedel gledati znotraj stvari, znotraj ljudi in znotraj dejstev.

Uvodna je razprava akademika dr. Milčka Komelja o globoki zasidranosti Zorka Simčiča in njegove ustvarjalnosti v slovenstvu. Kljub temu, da je večinoma ustvarjal v tujini in iz prve roke poznal prostranost sveta, je bil vseskozi povezan s slovenskim jezikom, ki ga je najskrbneje negoval, z usodo slovenskega naroda, predvsem pa z usojenostjo množičnega povojnega begunstva in izgnanstva, ki sta v samem epicentru njegovega pisateljskega zanimanja. Avtor je prispevek sklenil s prisrčnim verzificiranim voščilom jubilantu, katerega začetek in konec se glasita: Srce in um velikega moža / nosi v besedah, sanjah, potovanjih / sto let nemira in sto let miline. // Po zemljevidih skrivne zgodovine / na poteh doma in poteh sveta / nekdanjih dni je priča, vest sedanjih. /.../ ...véliki človek z, obeh strani stene, / ki vase hodi, kamorkoli krene.

Naš tisk je obarvan anacionalno in celo antinacionalno

Milček Komelj je na koncu prispevka opozoril na naslednje: »Zato se, zdaj ko se je /Zorko Simčič/ po desetletjih romanja ustalil na rodnih slovenskih tleh, ne more sprijazniti s spoznanjem, če navedem le njegove besede z akademijskih sestankov, da med Slovenci, ki smo zrasli iz knjige, danes ni več zavesti o slovenstvu, da je danes celo moderno biti Neslovenec in da je naš celoten tisk obarvan anacionalno in celo antinacionalno.«

Matevž Kos o dveh Simčičevih romanih

Dr. Matevž Kos se je v svoji razpravi posvetil dvema ključnima Simčičevima romanoma, romanu Človek na obeh straneh stene (1957), ki velja za prvi slovenski modemi roman, in romanu Poslednji deseti bratje (2012), ki je avtorjevo življenjsko delo. V zvezi z njima raziskuje idejo tako imenovanega »velikega teksta« oziroma velikega romana, ki naj bi, kot so pričakovali nekateri vplivni povojni literarni teoretiki, ubesedil celovito resnico o letih druge svetovne vojne in revolucije na slovenskih tleh. Predvsem pa posveča pozornost refleksiji Simčičeve literarne tematizacije množičnega begunstva po letu 1945, ki ga Simčič povezuje z idejo nacionalne sprave, to idejo pa pripovedniško ponavzoča z idejo desetništva iz ljudskega izročila in s krščansko gesto občestvenega »zadoščevanja za druge«.

Simčičevi begunci in izgnanci »del žrtvovane generacije«

Akademikinja ddr. Marija Stanonik je analizirala funkcijo folklornih motivov v Simčičevem romanu Poslednji deseti bratje. Njena analiza pokaže, koliko je pisatelj v romanu zvest baladni strukturi folklorne pesmi Desetnica in kako se od nje z desetimi brati oddaljuje z njim imanentnim motivom ahasverskega večnega popotnika. Ugotovila je, da desetnica in deseti brat izpolnjujeta poslanstvo, ki je zanju in za vse, ki ju spremljajo, skrivnost, medtem ko sodobni intelektualec v skrivnost, desetništvo in desete brate ne verjame več. Simčičevi begunci in izgnanci pa to še vedno verjamejo, čeprav se po drugi strani strinjajo, da so »del žrtvovane generacije«.

Zorko Simčič ob 90-letnici leta 2011, v pogovoru s Francetom Pibernikom. FOTO: Tatjana Splichal

O vse bolj dominantni ideologiji postdramskega gledališča

Pod naslovom Za spuščenim zastorom je dr. Brane Senegačnik tematiziral (ne)uprizorjeno dramatiko Zorka Simčiča. Ugotovil je, da nekateri literarni zgodovinarji Simčičevi drami Zgodaj dopolnjena mladost in Tako dolgi mesec avgust postavljajo v sam vrh slovenske dramatike, drami pa sploh še nista doživeli uprizoritve v profesionalnem gledališču. Iz tega paradoksa se avtorju razpirajo vprašanja o Simčičevi dramski tematiki, o razmerju med dramskim besedilom in uprizoritvijo ter o vse bolj dominantni ideologiji postdramskega gledališča, ki ignorira literarno relevanco dramskega besedila.

Od lastne iluzije k sprejetju lastne resničnosti

Dr. Matija Ogrin je v fokus svojega prispevka zajel Simčičevo mladinsko literaturo, čeprav je v primerjavi s Simčičevimi deli za odrasle manj opažena. Vidi jo kot v pravljično motiviko in dikcijo kostumirano eksistencialno »vračanje k začetku in izvoru«. V tej zvezi je izpostavil povest Trije muzikantje ali povratek Lepe Vide, v kateri je Simčič »intoniral« neko zelo globoko eksistencialno resnico, ki bi brez pravljične preobleke v tem žanru ne bila mogoča: povratek Lepe Vide ni zgolj preprosta vrnitev domov, ampak prehod od lastne iluzije k sprejetju lastne resničnosti, ki ji hoče odslej biti zvesta. Gre za eksistencialno resnico, ki je sicer zelo »odrasla«, ki pa v Simčičevi pripovedi vendarle globoko seže tudi v otroški svet ... in jo v njem doživljajsko »nastavi«.

Zorko Simčič ob 90-letnici leta 2011, v pogovoru s Francetom Pibernikom. FOTO: Tatjana Splichal

Kjer bi ljudje hoteli imeti zgolj distanco

Pod naslovom Zorko Simčič in današnja Slovenija je dr. Miklavž Komelj tematiziral Simčičevo pisanje o tragični zgodovini slovenskega naroda. Pri tem je ugotovil, da Simčič o medvojnih in povojnih dogodkih ne piše politično, ampak metafizično. Simčič se v svojem pisanju vedno znova dotika zgodovine, a je ne absolutizira, ampak jo gleda z večnostne perspektive. Edino pot iz ujetosti v zgodovinske travme vidi Simčič po avtorjevem mnenju v tem, da »vzdržimo strahotno bližino tam, kjer bi ljudje hoteli imeti zgolj distanco«.

Doslej najbolj kompletna bibliografija Zorka Simčiča

Četrti del Zbornika je ključen za raziskovalce Simčičevega dela. Gre za avtorjevo doslej najbolj kompletno bibliografijo, ki jo je s sodelovanjem Zorka Simčiča na temelju bibliografije Tatjane Kovač iz leta 2006 pripravila višja bibliotekarka Marjana Benčina iz Biblioteke SAZU.

 Bibliografija prinaša izbor književnih in publicističnih objav, intervjujev, prerez uredniškega in prevajalskega dela ter seznam najpomembnejših nagrad in priznanj ter zajema izjemno obsežno obdobje od prve objave v časniku Slovenec leta 1935 pa vse do leta 2023, to je dobrih 88 let. Vanjo z izjemo treh dramskih del niso vključena neobjavljena dela (npr. številna krajša dramska besedila za radio, scenariji za proslave ipd.). Na koncu sta objavljeni še kratki recenziji zbornika Draga Jančarja in Vida Snoja.