»Smo mar po svoji volji in izbiri stopili v vrt

obstoja, se mar v niču najdeni lahko v niču izgubimo,

si mar mi, ki še sebe smo prejeli, lahko prejeto prilastimo,

mar nam, ki ne pripada nam življenje, lahko pripada smrt?«

(Dejan Kos, Zahvalni spevi)

Čeprav mi je poletje pri srcu, obstaja razlog, da se veselim dolgih rokavov: pogled na tetovirano kožo mi vselej vzbudi obžalovanje in odpor, ne glede na njegovo sporočilnost. Zakaj mi slikarije speljujejo pogled stran od oči in obraza? Kako to, da se je nekdaj »samopoškodovalno vedenje«, ta estetika mornarjev, vojakov, zakajenih moških pivnic in »kamiondžarskih« karavan prikradla in tako močno razpasla tudi na brezhibni koži mladih in nežnih teles?

V javno dostopni diplomski nalogi, ki se ukvarja z izvorom tetoviranja, avt...