Na novoletni dan, 1. januarja, v Katoliški Cerkvi praznujemo praznik Marije, svete Božje Matere ter svetovni dan miru. Prvi dan leta, s katerim začenjamo novo koledarsko leto in pri bogoslužju prosimo za Božji blagoslov, je posebej posvečen Mariji oz. njenemu Božjemu materinstvu.

Pogled v zgodovino

Cerkveni zbor v Efezu
Praznik Marije, svete Božje Matere praznujemo 1. januarja. Grško obliko naslova Theotokos (Bogorodica) – Božja Mati so ji na osnovi razširjene ljudske pobožnosti pripisovali že v 3. stoletju, uradno pa ga je potrdil cerkveni zbor v Efezu leta 431. Takrat je bila potrjena resnica o tem, da sta v Jezusovi osebi dve naravi, Božja in človeška. Od tod izhaja tudi najstarejša verska resnica o Mariji, da je Mati Božjega sina. To je bil povod, da se je pobožnost do Marije, Božje Matere močno razširila. Krščanske skupnosti pa so ji posvetile vrsto cerkva, med katerimi je v Rimu najbolj znana bazilika Svete Marije Velike (Marije Snežne).

Drugi vatikanski cerkveni zbor
Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962–1965) v povezavi z Marijinim Božjim materinstvom pravi: »Iz nje je Božji sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeštvo od greha«. Dogmatična konstitucija o Cerkvi Marijo 12-krat poimenuje kot Božjo Mater. Marija je tudi Mati Cerkve. Papež Pavel VI. (1963–1978) je Mariji med zgoraj omenjenim cerkvenim zborom, 21. novembra 1964, podelil naziv Mati Cerkve. Papež je s tem dejanjem posebej poudaril, da je Marija tudi Mati vsakega posameznega vernika, kot ji je to naročil umirajoči sin Jezus na križu, da je namreč Mati vsakega njegovega učenca (prim. Jn 19,26–27).[1] Lik in zgled Marijine osebnosti za verujoče pomenita izziv za oseben razmislek o njenem pomenu. Marija je priprošnjica, ki lahko izprosi močnejšo ljubezen do Jezusa.

Vir: SŠK