»Vrata vere« (prim. Apd 14,27), ki vodijo v življenje občestva z Bogom in dovoljujejo vstop v njegovo Cerkev, so nam vedno odprta. Ta prag je mogoče prestopiti, če je oznanjena Božja beseda in se srce pusti oblikovati preoblikujoči milosti. Iti skozi ta vrata pomeni ubrati pot, ki se nadaljuje vse življenje. Ta pot se začne s krstom (prim. Rim 6,4), po katerem smemo Boga klicati Oče, in se konča s prehodom skozi smrt v večno življenje, ki je sad vstajenja Jezusa, Gospoda. On je hotel z darom Svetega Duha pritegniti v svoje veličastvo vse, ki vanj verujejo (prim. Jn 17,22). Izpovedovanje vere v Trojico – Očeta, Sina in Svetega Duha – ustreza verovanju v enega Boga, ki je ljubezen (prim. 1 Jn 4,8): verujemo v Očeta, ki je za naše zveličanje v polnosti časa poslal svojega Sina; verujemo v Jezusa Kristusa, ki je v skrivnosti svoje smrti in svojega vstajenja odrešil svet; verujemo v Svetega Duha, ki Cerkev skozi stoletja vodi v pričakovanju ponovnega Gospodovega prihoda v slavi.