Za Kristusa in tiste, ki so z njim verjeli v skorajšnji konec sveta, je bilo vse tole v zvezi z napredkom povsem brez smisla. V svetosti ne napredujemo. Danes, v 20. stoletju, ne moremo biti bolj sveti, kot je bilo mogoče biti v 2. ali v 4. ali v 11. stoletju. Kristjan ne verjame, da napredek lahko pripomore k odrešenju duše. Civilni zgodovinski napredek ni pot duše k Bogu. Od tod pa še ena agonija za krščanstvo.

Doktrina o napredku je doktrina Nietzschejevega nadčloveka; toda kristjan mora verovati, da to, kar je treba ustvariti, ni nadčlovek, marveč nesmrtni človek, se pravi: kristjan.

Obstaja napredek po smrti? To je vprašanje, ki si ga mora slejkoprej zastaviti vsak kristjan, če veruje v vstajenje mesa in hkrati v nesmrtnost duše. Vendar večina preprostih evangeljskih vernikov si rada predstavlja drugo življenje kakor počitek, kakor mir, kakor kontemplativno lagodnost; ali bolje: kot "povečnjenje trenutka" v sedanjosti in prihodnosti, spomina in upanja v neminljivo sedanjost. Drugo življenje, poveličanje, je za večino preprostih vernikov nekakšen družinski samostan, kakor nekakšno vojašnično bivanje.

Izdajo knjižnega dela je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.