Pesniška zbirka Lidije Golc, v kateri se najde vsak človek.

Naslov Amarkordi aludira na Fellinijev film, torej so amarkordi spomini, največkrat vsakdanji drobiž, ki se včasih neopazno preobrazi v angela visokega dneva, včasih pa v angela pozabe.

(Samo)kritična, pogosto ironična osebna izpoved izhaja iz predpostavke, da je vsak trenutek lahko že zgodba spomina, pa naj gre za predmete, vase zazrti jaz, ljubezen, družino, počitniški odklop, ustvarjanje ali iskanje sebe v drugem. Slike del Dragice Čadež v toplini lesa in tudi barv dopolnjujejo ali poglabljajo sporočilnost amarkordskih lirskih zgodb, ciklusov in celotne zbirke. Z detajli poudarjajo in poglabljajo trenutnost, zgoščenost in fragmentarnost.

Lidija Golc, rojena 1955 v Ljubljani, s koreninami pri Mariji na Zili, je profesorica slovenskega in ruskega jezika, magistrirala je iz didaktike književnosti in poučuje na srednji šoli v Ljubljani. Vsakdan ji napolnjujejo družina, literatura, film, glasba, planine. In pisanje. Strokovna besedila objavlja v učbenikih in reviji Slovenščina v šoli. Pesmi je iz predala v svet poslala v zbirki Dobro, pa se še izboljšuje. Izboljšuje pa naj se za vse tudi zaradi amarkordov, takihindrugačnih spominov.

Dragica Čadež je redna profesorica kiparstva na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Ustvarja predvsem v lesu malo in monumentalno plastiko. Značilni so njeni simbolični, iz dveh ali več oblik sestavljeni kipi. V sodobnem slovenskem kiparstvu Čadeževa uresničuje konstruktivistične težnje. Nagrado Prešernovega sklada je prejela za kiparski cikel Asociacije na Pompeje.