Ko sem prvič prebral to zbirko pesmi, mi je takoj padlo v oči, kolikokrat se v njej pojavi pojem „beseda“ v vseh mogočih oblikah. V pesmih govori o tem, kako beseda ozdravlja, osrečuje, opogumi, ojunači. Avtorica pesni o „previdnih“ besedah, o „lepih“, „pravih“ in tudi „zlih“ besedah, o „gnusnih“ in celo „slečenih“ besedah. Prav tako trdi, da je beseda trdoživa, močna, dolgoživa, včasih večna ... V neki pesmi celo pravi, da si želi „besedo za kažipot“. V drugi pesmi pesnica „lovi besede“, da z njimi „ovije svoj razkosani dan“. Ali vse pesnjenje – tako me je prešinila misel – vendar ni nič drugega kakor lov za besedami, ki so žive in „preživijo smrt“, kakor spet pravi pisateljica v neki drugi pesmi?
Tim Wüster v spremni besedi