Knjiga je esej na temo narodnega obstoja, zvestobe in po drugi strani odpada, asimilacije ali, kar ima avtor za najslabše, indiferentnosti, s posebnim ozirom na Koroško v Avstriji. Sicer pa enake vrline, enake skušnjave in enake pregrehe na to temo lahko najdemo ne le v vseh pokrajinah, kjer živijo Slovenci, bodisi v mejah držav, ki kot celota niso slovenskega značaja, ali pa tudi v državi, ki se je konec 90. let prejšnjega stoletja porodila iz hotenja, da si Slovenci osnujejo lastno državo. Ta se je porodila iz velikega upanja, da bi šele tako mogli v polnosti zadostiti svojim nacionalnim težnjam. Rojstvo slovenske države pa ni okrepilo in oplemenitilo slovenske narodne zavesti, ampak se je kmalu začela širiti ravnodušnost in nova germanizacija na osnovi danes prevladujoče angleščine – kakor konec krščanstvu sovražne državne ideologije cerkev ni še bolj napolnil, ampak jih je verska svoboda demokratične in tako pluralistične slovenske države radikalno izpraznila … Esej je povzet z geslom, da bodo tudi na Koroškem v Avstriji vnuki danes živečih Slovencev še naprej peli slovenske pesmi, če bodo prej in še bolj zavzeto peli Gospodovo pesem.