Mnogi bolniki so se poskušali dotakniti Jezusa (prim. Mr 3,10; 6,56), »kajti iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse« (Lk 6,19). Vendar v Nazaretu ni mogel narediti veliko čudežev »zaradi njihove nevere« (Mt 13,58); in ni potešil Herodove radovednosti (prim. Lk 23,8). Človeška narava Jezusa Kristusa je učinkovit kanal Božjega odrešenja. Vendar ta učinkovitost ni samodejna; s strani naslovnika zahteva ponižnost, molitev in odprtost za milost. Kajti te drže pripravljajo pot veri, po kateri sprejmemo dar odrešenja. »Vera je najprej človekova osebna privrženost Bogu«, ki se je razodel v Jezusu Kristusu. Zakramenti Cerkve pa so nadaljevanje Kristusovega zemeljskega delovanja v zgodovini. V njih se udejanja zdravilna moč, ki izhaja iz Kristusovega telesa, ki je Cerkev, da zdravi rane, ki jih je povzročil greh, in podarja novo življenje v Kristusu.

Odlomek:
Zakramentalna logika vključuje kot bistveno sestavino svoboden odgovor, sprejetje Božjega daru, z eno besedo: vero, čeprav začetno, zlasti pri krstu. Sodobna teologija je, da bi osvetlila zakramentalni prenos milosti, vključila to dogajanje v široko polje označevanja, ki je lastno simbolom in znamenjem. To področje je zelo blizu ravni človeškega jezika in medosebnih odnosov. Ker se zakramenti nahajajo na dialoški in odnosni ravni razmerja vernika s Kristusom, se pokažejo prednosti tega pristopa. Pomena simbolov ali znamenj ni mogoče dojeti, če človek ni udeležen v svetu, ki ga simbol v svojem pomenu ustvarja. Prav tako ni mogoče prejeti učinkov zakramentalne milosti, ki jo posredujejo zakramentalna znamenja, ne da bi vstopili v svet, ki ga ta zakramentalna znamenja izražajo. Vera je ključ, ki odpira vhodna vrata v ta svet. (št. 67)