Življenje Cerkve temelji na Božji besedi. Ta je zapisana v Svetem pismu, to je v spisih Stare in Nove zaveze. Cerkev veruje, da so vsi ti spisi navdihnjeni, kar pomeni, da je njihov avtor Bog, ki pa je za pisanje uporabil posebej izbrane ljudi. Zaradi Božjega navdihnjenja svetopisemske knjige sporočajo resnico. Njihova vrednost za življenje in poslanstvo Cerkve je tako odvisna od navdihnjenja in resnice.

Papeška biblična komisija si je prizadevala raziskati odnos med navdihnjenjem in resnico ter preveriti, kako svetopisemski spisi sami obravnavajo ta dva pojma. Po obravnavi pojma navdihnjenja v svetopisemskih knjigah, odnosa med Bogom in človeškimi avtorji ter resnice, ki nam jo ti spisi posredujejo, se je razmislek Biblične komisije ustavil pri preučevanju nekaterih težav, ki se zdijo problematične z zgodovinskega ali etično-družbenega vidika.

Resnica je temelj zaveze. V Novi zavezi je Kristus sam resnica, ker je utelešeni Amen vseh Božjih obljub (prim. 2 Kor 1,19-20) in ker on, ki je »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6), razodeva Očeta (prim. Jn 1,18) in daje dostop do njega (prim. Jn 14,6), ki je končni vir življenja (prim. Jn 5,26; 6,57). Duh, ki ga podarja Kristus, je Duh resnice (Jn 14,17; 15,26; 16,13), ki bo podpiralpričevanje apostolov (Jn 15,26-27) in trdnost našega odgovora vere. Resnica ima torej trinitarično razsežnost, vendar je v bistvu kristološka, Cerkev pa, ki jo oznanja, je »steber in opora resnice« (1 Tim 3,15). Razodevalec in predmet resnice za naše odrešenje je torej Kristus, napovedan v Stari zavezi: resnica se razodeva v Novi zavezi v njegovi osebi in v njegovem kraljestvu, ki je sedanje in eshatološko in ga je on oznanil in uvedel (št. 64).