V postajanju (in zaradi samorazumevanja tega postajanje) zahodne civilizacije je brezbitnostni tip percepcije ter spoznavanje prevladal nad vsemi ostalimi (za katere pa velja, da so prav tako vgrajeni v njeno civilizacijsko bistvo) ter v procesu vse bolj izrazite objektivacije ustvaril čutno zaznavo, a tudi intelektualno razumljeno podobo realnosti, ki je bila vse bolj istovetna s spoznavnim ustrojem modernega sveta. Tovrstni način spoznavanja namreč temelji na apriornem razporejanju realnosti na osnovi umetnih zakonitosti, ki le deloma sodijo v tisto realnost in ki jo zatorej urejajo na osnovi približkov, saj se strukturno opolnomočujejo v okviru lastnih sistemskih koherentnostnih povezav ki jih povsem samovoljno projicirajo v samo stvarnost. rezultat tega zaznavno/spoznavno/urejevalnega procesa je podoba sveta, ki temelji na sorodnosti ali različnosti pojavov na osnovi njihovega zunanjega videza in povsem neodvisno od temeljne enotnosti njihovega bitnostnega izvora. V bistvu gre za sistematizacijo  sveta, ki se v svoji težnji po objektivaciji poleg vsega omenjenega skoraj popolnoma ločuje od spoznavnega subjekta in vanj uvaja dihotomijo, ki redukcionistično omejuje obe razsežnosti bivanja, subjektivnost in objektivnost, predvsem pa dolbe med njima prepad  ter ju razume kot dva avtonomna elementa.