Brezčasna zgodba, povedana na otrokom dostopen način in obogatena s čudovitimi ilustracijami.

Vse od prvega izida Božjepotnikovega napredovanja (The Pilgrim's Progress) angleškega pisatelja in pridigarja Johna Bunyana leta 1678 je ta poglobljena alegorična zgodba o krščanskem življenju priljubljeno branje med kristjani po vsem svetu. V 20. stoletju pa jo je pisateljica Helen Taylor priredila za mlade bralce, da bi njen zaklad modrosti približala otroškim srcem in razumevanju. 

Joe Sutphin je priznan ilustrator, čigar umetnost v veliki meri zaznamuje ljubezen do narave oz. do vseh živih bitij po poljih in gozdovih, ki obkrožajo njegov dom. Njegove so med drugim tudi ilustracije v knjižni seriji za mlade Saga o rodbini Wingfeather, ki v slovenskem jeziku izhaja pri založbi Družina.

Povabite torej otroke, naj tudi sami krenejo na Kraljevo cesto v družbi malega Kristjančka in Kristjančice. V tej zgodbi človekovega iskanja Nebeškega mesta namreč nastopamo prav vsi …

Odlomek iz knjige:

Ko sta se mala romarja približala mestnim vratom, jima je po pobočju navzdol prišla naproti množica Kraljevih služabnikov. Bleščeča sta ju slovesno predstavila: »To sta Kraljeva romarja, Kristjanček in Zaupljivček, ki sva ju pripeljala domov v Nebeško.« Kristjanček je v množici zagledal obraz, ki se mu je zdel svetlejši od vseh drugih. Vzkliknil je: »Ali je to moja ljuba mama?« Tudi zajklja je komaj verjela svojim očem: »Je to moj ljubi Kristjanček?« V trenutku sta se prepoznala in si stekla v objem. »Tukaj sem, ljuba mama! Kralj me je varno pripeljal k tebi! In nekega dne bo pripeljal tudi mojega očeta.« Mama ga je čvrsto stisnila k sebi in rekla: »Nikoli več se ne bova ločila! Kralj je neskončno dober! Pojdi z menoj v njegovo mesto, da se mu skupaj zahvaliva!« Kristjanček je kar žarel od sreče, ko je držal mamo za roko in vedel, da je nikoli več ne bo izgubil! Tudi Zaupljivček je bil srečen. Čeprav ga tam ni pričakal noben prijatelj, ker so vsi ostali v Uničenem, so Bleščeči poskrbeli, da se ni počutil osamljenega. Kristjanček je svoj oklep in orožje pustil na drugi strani reke, ker je vedel, da se mu nikoli več ne bo treba bojevati. Malo pa je bil zaskrbljen zaradi svojih oblačil, ki so se med dolgim potovanjem umazala, čeprav je nanje zelo pazil. Takšen ni želel stopiti pred Kralja. Ko pa jih je ponovno pogledal, je presenečen ugotovil, da je rečna voda z njih izprala vso umazanijo in madeže. Enako se je zgodilo z Zaupljivčkovimi oblačili, ki so se med bivanjem v Nečimrnem umazala, zdaj pa so bila videti nova, čista in zlikana, kakor tistega dne, ko jih je prejel. Pred vrati Nebeškega je stal orkester s srebrnimi trobentami v rokah. Ko sta se Kristjanček in Zaupljivček približala vratom, je z glasnim trobljenjem vsem Nebeščanom naznanil prihod novih romarjev v mesto.