Sv. Frančišek Saleški (1567–1622) se je v zgodovino Cerkve zapisal kot neutrudno goreč ženevski škof v času največjega razkola med katoličani in kalvinisti ter kot pronicljiv duhovni pisatelj, zaradi česar je bil kasneje tudi razglašen za zavetnika katoliških piscev in časnikarjev. 

Njegova Filoteja iz leta 1609 je eden najpomembnejših priročnikov krščanske duhovnosti in čeprav so nekatere podrobnosti besedila po 400 letih morda res nesodobne, moramo toliko bolj ceniti bistvo, ki presega čas, namreč opis jedra krščanskega verovanja in nravnosti. Na vsaki strani bomo našli Frančiškov klic k uresničevanju treh temeljnih kreposti: ponižnosti, umirjenosti, ljubezni.

Odlomek iz knjige:

»Bog zapoveduje kristjanom, naj prinašajo sadove bogoljubnosti, vsak po svojem položaju in poklicu. Drugače mora udejanjati bogoljubnost plemič, drugače rokodelec, drugače spet služabnik, drugače knez, drugače dekle, vdova, zakonska žena. Pa ne samo to. Vaje v bogoljubnosti je treba prilagoditi močem, opravilom in dolžnostim slehernega posameznika.«