Ludovika de Marillac (1591–1660) je po moževi smrti ostala sama s sinom. Ob podpori Vincencija Pavelskega je leta 1633 ustanovila Družbo hčera krščanske ljubezni (usmiljenke).

Ludovika de Marillac (1591–1660) je po moževi smrti leta 1625 ostala sama z dvanajstletnim sinom. Z njegovo vzgojo si je delala hude skrbi. Imela je srečo, da je srečala Vincencija Pavelskega, ki ji je znal svetovati.
Leta 1633 je ob podpori Vincencija Pavelskega ustanovila Družbo hčera krščanske ljubezni (usmiljenke). Ta skupnost prinaša v 17. stoletju popolnoma nov življenjski slog: sestre nimajo klavzure ne pajčolana ne večnih zaobljub; svoje življenje posvetijo služenju ubogim.
V središču duhovnosti Ludovike de Marillac je skrivnost učlovečenja. V njej odkrije globino Božje ponižnosti in občuduje Ljubezen, razodeto v evharistiji. Ko zre človeškost Božjega Sina, se uči ravnanja, ki je potrebno za služenje najbolj ubogim, in odkrije, v čem je svetost.