Ta knjiga je duhovnikov skrivni dnevnik, ki ga je pisal v najtežjem obdobju svojega življenja: ko je izgubljal samozavest, veselje do dela in življenja, ko ni več čutil, da je ljubljen, ko se mu je rušilo zaupanje v Boga. Pisanje »duhovnih napotkov« samemu sebi mu je pomagalo, da ni utonil v lastnem obupu.

Henri J. M. Nouwen (1932–1996) se je rodil na Nizozemskem, kjer je bil leta 1957 posvečen v duhovnika. Na univerzi v Nijmegnu je doktoriral iz psihologije in kot profesor poučeval na Yalu in Harvardu v ZDA. Leta 1986 je prišel v stik s skupnostjo Barka in njenim ustanoviteljem Jeanom Vanierom. Tam je odkril, da je njegovo poslanstvo med osebami z duševno prizadetostjo, s katerimi je odtlej v tej skupnosti v Torontu v Kanadi tudi živel. Nouwen je napisal več kot 40 knjig o duhovnosti in duhovnem življenju. Razlog, zakaj so še danes tako priljubljene, gre iskati v njegovem slogu, v katerem ne prikriva lastnega hrepenenja in ranljivosti.