Postpostmodernistična religiozna poezija Erike Primc je prelomna ravno v tem, da v samem pesniškem postopku skozi pot duše od nihilizma do motrenja deparcializira pesniški subjekt in ga s tem prek duhovnoreligioznih praks sakralizacije rekonstruira ter s tem repersonalizira pesničin jaz, v presečnem razlomu osebne tragike, ki od parareligiozne nihilistične praznine vodi h kenotičnemu samoizpraznjenju, pa ponovno osmišlja svet ter ga vrača tako pesniški obdelavi kakor njeni recepciji v izvorni obliki podarjenosti. S tem se odčarani svet ponovno očara in vzdrhti v napetosti pričakovanja naselitve pesniške imaginacije. Svet ne pripada več pesniku, ampak pesnik pripada svetu, ki je osmišljen ravno v svoji nenehno obnavljajoči se tragiki, kar je tudi njegova izvorna razsežnost. Literarnozgodovinsko poezija Erike Primc ravno zavoljo svoje skrajne notranje dinamike tako formalno kakor vsebinsko odpira novo obdobje v slovenski poeziji: kriznost poezije prek iniciacijskega notranjega potovanja duše, ki spominja na starodavna sakralna besedila, privzdigne na raven kriznosti subjekta, ki se kaže kot prizadevanje za ponovno najdenje integralnega jaza. S tem pa tudi v samo poezijo uvaja resakralizacijo, saj tako poeziji kakor njenemu mediju vrača izvorno moč ustvarjanja sveta z imenovanjem. Ravno preobrazbena pot skozi metafizični nihilizem v kenotično izpraznjenost pa restavrira človeka v njegovi integralnosti kot opomenjevalca sveta.