Skrivnost Zajčeve graščine je zgodba o dolgo zamolčanem strašnem dogodku, ki buri domišljijo treh najstnikov pri odkrivanju preteklosti svojih prednikov.

Nenehno sem se ozirala prek rame, čeprav sem dobro vedela, da smo bili na tem zapuščenem kraju popolnoma sami. Za graščino se je razprostiral nekakšen park ali bolj travnik z nekaj drevesi, ki so rasla ob robu. Toda karkoli je že to bilo, zagotovo ni bil navaden park … Po vsem vrtu so v skrbno urejenem vzorcu ležali kamniti zajčki. Bili so skoraj popolnoma beli, kakor da se jih zob časa sploh ne bi dotaknil. Moralo jih je biti več kot sto. »Kaj je tisto?« je nato vprašala Ana in iztegnila roko proti nekakšnemu kamnu, ki je bil zaradi sive barve videti, kakor da ne spada med vse tiste bele zajčke, ki so bili posejani po travniku. »Al?« je zašepetala Nina. »Kaj če bi se vrnili domov?« »Ne vem, če je bila to dobra ideja,« je zamrmrala Ana, ko smo prišli bliže. Tisti sivi kamen je bil namreč nagrobnik.