O življenju puščavnika svetega Serafima v Sarovskem gozdu ne vemo veliko. Sveti Serafim je za več dolgih let zapustil svet in si izbral težko pot samote in puščavništva. Govorimo o štirih desetletjih tišine, samote, skrivnosti in neverjetne askeze. Šele proti koncu svojega življenja je ocenil, da je pomembno, da so njegovi nebeški obiski izpričani.

Leta, ki jih je preživel v puščavi, boji z demonskimi silami, tišina in odmik so bili le uvod v obdobje, v katerem se je pri več kot šestdesetih letih posvetil trpečim ljudem in preostanek življenja preživel obdan z množicami, ki so k njemu prihajale po pomoč in tolažbo.

Odlomek:

»Ana je proti koncu pripovedi poročala tudi o tem, da jo je prevzela velika radost, ko je iz ust očeta Serafima slišala presenetljive besede o Božjem kraljestvu in večnem življenju. »Ne bi jih znala ponoviti,« je zapisala, »ne očetovih točnih besed ne vtisa, ki so ga naredile name. Rekla bom le, da se mi je izraz na njegovem obrazu zdel izjemno nenavaden: iz njegove notranjosti je žarela svetloba, ki je razsvetlila njegove poteze, njegova bit se je zdela v celoti ovita v milost Svetega Duha in povzdignjena nad zemljo.«