Knjiga prinaša odgovor na vprašanje, kakšno vlogo so igrala leta 1935-1940 v biografiji kasnejšega jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza-Tita (1892-1980). Tito je večino tega časa prebil kot emigrant v Moskvi, kjer je že zelo zgodaj spoznal totalitaristične mehanizme stalinizma ter se znal z njimi okoristiti. Prav v tem času „velikih Stalinovih čistk“ (1936-1938), ki so sinonim preganjanja in ubijanja možnih in dozdevnih nasprotnikov Stalinovega režima ter so za stotisoče pomenile smrt, je Josip Broz-Tito, takrat še s psevdonimom Valter, pisal za zloglasno sovjetsko tajno državno službo NKVD „karakteristike“ svojih partijskih tovarišev. Neposredna posledica teh karakteristik – avtor knjige Silvin Eiletz jih je kot prvi slovenski znanstvenik našel v Ruskem državnem arhivu za socialno in politično zgodovino (RGASPI) leta 2007 – so bile aretacije, obsodbe in likvidacije številnih visokih funkcionarjev Komunistične partije Jugoslavije v Moskvi v letih 1937-1939. To je končno omogočilo Josipu Brozu-Titu, da se je januarja 1939 povzpel na sam vrh kot generalni sekretar centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije. Titova leta, preživeta v Moskvi, so dala zatem odločilen pečat tako partizanskemu gibanju v Jugoslaviji (1941-1945) kakor tudi letom totalitarne oblasti, ki jo je Tito izvajal kot državni poglavar Jugoslavije (1945-1980).