· Literarni prvenec Mojce Šipek, roman v Odmevu vetra, je zgodba o izgubi vere, zaporu v samoti, ki ji sledi, in odpuščanju, ki dušo odreši v prostost. Lahko bi rekli tudi, da je to nekakšen potopis s potovanja, na katerega se je odpravila žejna duša v želji, da končno najde svojo vodo, svoj smisel življenja in poslanstvo, ki ga ima. In ta duša je v zgodbi utelešena. V dekletu, ki jo znanci kličejo Mari. V ženski, ki je bila glas, a je, ko sta jo razočarala zaročenec in najboljša prijateljica, postala odmev. Tista ponovitev, ki izvira iz minulega časa in se, kot nekakšen zasledovalen šepet nemirne vesti, vrača v sedanjost ter ne prinaša ničesar novega. Mari v svoje življenje nosi minuli čas, ki ji je prizadel globoko rano. Trenutke, ki jih je doživela, a jih ni mogla spremeniti v preteklost. Zato se, z nekakšnim namigom usode, kot odmev vetra (tistega z juga, s spremembo vremena) vrne v ta čas. S slutnjo, da mora, če želi biti res svobodna, prenehati biti sužnja časa, ki je minil. S poslanstvom, da ne bo več odmev, temveč bo (p)ostala glas.