Jože Haložan
(1 predmetov)
Jože Haložan se je rodil 24. februarja 1934 v Kočicah, župnija Žetale. Duhovniško službo je kot kaplan opravljal v Slivnici pri Mariboru (1961–1967), Vojniku (1967–1969), in Makolah (v letu 1969), kjer je nadaljeval kot župnijski upravitelj do leta 1978. V letih 1972 in 1973 je bil vikar namestnik na Muti, nato župnijski upravitelj in župnik v Poljčanah (1978–1987). Poslanstvo župnika pa je izvrševal še v Jarenini (1987–1990) in Stranicah (1990–1998), ko se je upokojil in v vsej skromnosti nastanil v Rogatcu.
Pisal je že v mladih letih, z daljšimi besedili – s povestmi in z romani – pa je stopil v javnost po materini smrti. Tako so začela prihajati med bralce dela, ki jih je za pokušino povečini objavil že v svoji reviji Oznanjenje, knjižno obliko pa jim je dajal v nekakšnem »samizdatu« (za katerim je stal sam, formalno pa še njegova revija in/ali župnijski urad, kjer je služboval), natisnili pa so mu jih največ pri »Zrinskem« v Čakovcu in pri Skušku v Ljubljani.
Iz tega humusa, življenjskega izkustva in miselnega obnebja (če pustimo ob strani mladostne poskuse pod pravim imenom) je zrastlo dvanajst literarnih enot: Anika (1979), Dobrenci (1980, po nastanku prvo Topolovčevo daljše besedilo), Ali res ni sonca? (1981), Vera (1984), Vrtiljak (1986), Vice (1988), Hudičeva pravica (1990), Košček raja (1992), Kdo je angel? (1994), Profesor Vranc (1996), Pokošena trava (1997, 2002) in nazadnje Rozika (2004).
Čeprav imajo njegove zgodbe skupno bivanjsko ozadje, nekatere celo skupne literarne osebnosti, pa se med seboj notranje dovolj razločujejo, saj v njih odsevajo različne literarne usode.
Pisal je že v mladih letih, z daljšimi besedili – s povestmi in z romani – pa je stopil v javnost po materini smrti. Tako so začela prihajati med bralce dela, ki jih je za pokušino povečini objavil že v svoji reviji Oznanjenje, knjižno obliko pa jim je dajal v nekakšnem »samizdatu« (za katerim je stal sam, formalno pa še njegova revija in/ali župnijski urad, kjer je služboval), natisnili pa so mu jih največ pri »Zrinskem« v Čakovcu in pri Skušku v Ljubljani.
Iz tega humusa, življenjskega izkustva in miselnega obnebja (če pustimo ob strani mladostne poskuse pod pravim imenom) je zrastlo dvanajst literarnih enot: Anika (1979), Dobrenci (1980, po nastanku prvo Topolovčevo daljše besedilo), Ali res ni sonca? (1981), Vera (1984), Vrtiljak (1986), Vice (1988), Hudičeva pravica (1990), Košček raja (1992), Kdo je angel? (1994), Profesor Vranc (1996), Pokošena trava (1997, 2002) in nazadnje Rozika (2004).
Čeprav imajo njegove zgodbe skupno bivanjsko ozadje, nekatere celo skupne literarne osebnosti, pa se med seboj notranje dovolj razločujejo, saj v njih odsevajo različne literarne usode.
Jože Haložan se je rodil 24. februarja 1934 v Kočicah, župnija Žetale. Duhovniško službo je kot kaplan opravljal v Slivnici pri Mariboru (1961–1967), Vojniku (1967–1969), in Makolah (v letu 1969), kjer je nadaljeval kot župnijski upravitelj do leta 1978. V letih 1972 in 1973 je bil vikar namestnik na Muti, nato župnijski upravitelj in župnik v Poljčanah (1978–1987). Poslanstvo župnika pa je izvrševal še v Jarenini (1987–1990) in Stranicah (1990–1998), ko se je upokojil in v vsej skromnosti nastanil v Rogatcu.
Pisal je že v mladih letih, z daljšimi besedili – s povestmi in z romani – pa je stopil v javnost po materini smrti. Tako so začela prihajati med bralce dela, ki jih je za pokušino povečini objavil že v svoji reviji Oznanjenje, knjižno obliko pa jim je dajal v nekakšnem »samizdatu« (za katerim je stal sam, formalno pa še njegova revija in/ali župnijski urad, kjer je služboval), natisnili pa so mu jih največ pri »Zrinskem« v Čakovcu in pri Skušku v Ljubljani.
Iz tega humusa, življenjskega izkustva in miselnega obnebja (če pustimo ob strani mladostne poskuse pod pravim imenom) je zrastlo dvanajst literarnih enot: Anika (1979), Dobrenci (1980, po nastanku prvo Topolovčevo daljše besedilo), Ali res ni sonca? (1981), Vera (1984), Vrtiljak (1986), Vice (1988), Hudičeva pravica (1990), Košček raja (1992), Kdo je angel? (1994), Profesor Vranc (1996), Pokošena trava (1997, 2002) in nazadnje Rozika (2004).
Čeprav imajo njegove zgodbe skupno bivanjsko ozadje, nekatere celo skupne literarne osebnosti, pa se med seboj notranje dovolj razločujejo, saj v njih odsevajo različne literarne usode.
Pisal je že v mladih letih, z daljšimi besedili – s povestmi in z romani – pa je stopil v javnost po materini smrti. Tako so začela prihajati med bralce dela, ki jih je za pokušino povečini objavil že v svoji reviji Oznanjenje, knjižno obliko pa jim je dajal v nekakšnem »samizdatu« (za katerim je stal sam, formalno pa še njegova revija in/ali župnijski urad, kjer je služboval), natisnili pa so mu jih največ pri »Zrinskem« v Čakovcu in pri Skušku v Ljubljani.
Iz tega humusa, življenjskega izkustva in miselnega obnebja (če pustimo ob strani mladostne poskuse pod pravim imenom) je zrastlo dvanajst literarnih enot: Anika (1979), Dobrenci (1980, po nastanku prvo Topolovčevo daljše besedilo), Ali res ni sonca? (1981), Vera (1984), Vrtiljak (1986), Vice (1988), Hudičeva pravica (1990), Košček raja (1992), Kdo je angel? (1994), Profesor Vranc (1996), Pokošena trava (1997, 2002) in nazadnje Rozika (2004).
Čeprav imajo njegove zgodbe skupno bivanjsko ozadje, nekatere celo skupne literarne osebnosti, pa se med seboj notranje dovolj razločujejo, saj v njih odsevajo različne literarne usode.
