Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Svete Višarje

Andrej Praznik
Za vas piše:
Andrej Praznik
Objava: 11. 08. 2010 / 09:08
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 13:15
Ustavi predvajanje Nalaganje

Svete Višarje

Slovenci že od nekdaj radi obiskujemo Svete Višarje nad Trbižem, ki so bile nekoč naše osrednje romarsko svetišče. Do vznožja 1766 metrov visoke gore, na kateri stoji cerkev in nekaj drugih poslopij, se lahko pripeljemo z avtom ali pa s kolesom po lepo urejeni kolesarski stezi, ki se začne že v Mojstrani. Z vožnjo po njej se potovanje do Višarij spremeni v pravo romanje, na katerem prelijemo nekaj kapljic znoja, se ob vrtenju pedal umirimo in odpremo za vse tisto, k čemur nas vabi ta sveti kraj.

Kolesarska steza od Mojstrane do Rateč in naprej do vznožja Višarij je asfaltirana in brez napornih vzponov. Na njej smo večinoma varni pred avtomobili, saj prečkamo le nekaj cest ali se jim za kratek čas pridružimo. Če spotoma zavijemo še do Mangartskih jezer, prevozimo skupno okrog osemdeset kilometrov (štirideset v eno smer). To je ravno prav za celodnevni izlet, na katerem si lahko privoščimo tudi kakšen daljši postanek in vožnjo z žičnico do cerkve na Višarjah.



V Mojstrani je več krajev, kjer lahko pustimo avto in potem brez skrbi odkolesarimo proti mostu čez Savo. Če tam za trenutek odmaknemo pogled od visokih gora in zelenkaste reke, opazimo na ograji podobe zgrbljenih mačk. Stara zgodba pravi, da je bil nekdanji leseni most čez Savo zaklet. Neki mladenič iz Dovjega pa v to ni verjel in je črnega mačka – čuvaja mostu – brcnil v reko. Tedaj se je pred njim prikazala množica nasršenih mačkonov, ki jim je komaj ušel. Danes čuva most kapelica z Marijinim kipom, ki nas spodbuja, da se na začetku romanja izročimo v Marijino varstvo. Da se ne bomo bali črnih mačk, lastne sence in vsega tistega, kar bega današnji svet.

Z mosta zavijemo v levo proti nekaj sto metrov oddaljenemu industrijskemu obratu, ob katerem se začne kolesarska steza. Ta se na poti proti meji večkrat skrije med drevje in potem potegne na plano, da se naužijemo razgleda na travnike, kozolce in okoliške vrhove. Na njej je ob lepih sobotah in nedeljah precejšnja gneča, vendar tudi ob delavnikih nismo sami. Tu so mladci, ki se zagnano podijo proti neznanemu cilju, starejši pari, ki uživajo v lepem dnevu in lagodnem počitku na lesenih klopeh, ter družine, ki morda odhajajo na prvi skupni kolesarski izlet. Čeprav ležijo Rateče 220 metrov više kot Mojstrana, se vzpenjamo zelo počasi. Zdaj se peljemo čez ozek most, kjer pod kolesi poskakujejo deske, pozneje čez onega, kjer se pnejo kovinski oboki. Tu je nekoč tekla proga med Jesenicami, Planico in Trbižem, ki so jo na naši strani meje ukinili leta 1966.

V Gozdu - Martuljku, nad katerim se kaže drzni Špik, nas čaka najnevarnejši odsek na vsej poti. Pri mostu čez Savo prispemo do prometne ceste, ki pa jo k sreči zapustimo že za ovinkom. V zavetju drevja nadaljujemo proti Kranjski Gori, kjer nas modri znaki z narisanim kolesom pospremijo do cerkve. Za njo zavijemo mimo trgovin in hotelov do vznožja smučišč, kjer se znova začne kolesarska steza. Po njej odhitimo mimo Zelencev, kjer izvira Sava Dolinka, pri Ratečah prečkamo cesto proti Planici in nato po novem odseku kolesarske steze nadaljujemo do meje.



Za stebroma, kjer na eni strani piše R. Slovenija in na drugi R. D’Italia, se belo porisana kolesarska steza spremeni v rumeno. Ta nas kmalu pripelje do ceste, kjer zavijemo v levo do razpotja. Desna kolesarska steza gre proti Trbižu (it. Tarvisio), tista naravnost pa navkreber do Mangartskih jezer, znanih tudi pod imenom Belopeška jezera. Do spodnjega, po katerem lahno drsijo čolni, je približno dva kilometra, do zgornjega kilometer več. Ob mirnih gladinah obeh jezer, v katerih se ogleduje Mangart, se radi ustavljajo obiskovalci z obeh strani meje. Čeprav med njimi prevladuje italijanska govorica, pa je Mangartska dolina ohranila precej slovenskega značaja, saj je svet v njenem vzhodnem delu še vedno v lasti Ratečanov.

Kakor se od Mojstrane do meje ves čas rahlo vzpenjamo, tako se od meje do deset kilometrov oddaljenega Trbiža počasi spuščamo. Trbiž, ki ima nekaj manj kot pet tisoč prebivalcev, leži namreč sto dvajset metrov niže od Rateč. Kolesarska steza je idilična, odmaknjena v gozd in manj obljudena kot pri nas. Približno štiri kilometre za razcepom pod Mangartskimi jezeri se peljemo čez visok most, pod katerim šumi gorski potok, dva kilometra pozneje pa prispemo do ceste, ki smukne pod železniški most. Za železniško postajo zavijemo z nje na drugo stran soteske, kjer je naslednji razcep: desna steza gre v Avstrijo, leva pa proti središču Trbiža in spodnji postaji žičnice na Višarje (it. Monte Lussari).

Ob pogledu na drzne vršace se hitro povzpnemo do nekdanje železniške postaje v Trbižu. Hiše se zgostijo in znova razmaknejo. Komaj dva kilometra pozneje visoko na levi zagledamo Višarje. Te so videti še daleč, a videz vara. Pred nami je le še nekaj minut kolesarjenja ter deset minut vožnje z žičnico in že smo pred božjepotno cerkvijo. Občutek ob pogledu nanjo in na okoliške vršace je nebeški. Tudi zato prihaja na Višarje toliko romarjev ...



OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Mojstrana.

Dolžina poti: 72 km (Mojstrana–spodnja postaja žičnice na Svete Višarje–Mojstrana). Če spotoma zavijemo še do Mangartskih jezer, se pot podaljša za 6 km.

Zemljevid: Alpski svet – zahodni del, 1 : 75.000.

Žičnica: Žičnica na Višarje vozi do 12. septembra ob nedeljah in praznikih do 18.15, ob delavnikih pa do 17.15. Povratna vozovnica stane 12 evrov.

Sv. maše
Na Višarjah so maše ob delavnikih ob 10., 11. in 12. uri, ob nedeljah in praznikih pa ob 9.30, 10.30 ter 12. in 15. uri.

Kupi v trgovini

Novo
Izpostavljeno
Dve zgodbi enega zakona
Pričevanja
24,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh