Foto: Tatjana Splichal

Ali je mogoče biti materialno bogat in živeti v skladu s katoliško vero?

Cvikl: Ja, to je mogoče. Cerkev nikoli ni imela imetja zaradi cilja. Imetje samo po sebi ne sme biti cilj, vedno je sredstvo, sicer smo proti evangeliju. Če gledamo najstarejše župnije, vidimo, da jim je bilo dodeljeno neko imetje, še preden so bile ustanovljene. Namen tega je bil, da bi lahko živele in opravljale svoje poslanstvo, ki je poleg liturgije tudi vzgojno in karitativno. Tega imetja tudi ne moremo kar razprodati, saj ga je župnija dobila in ga je dolžna posredovati naprej za opravljanje poslanstva.
Bahovec: Večina ljudi za življenje potrebuje neko imetje. Vedno so bili bogati in revni, problem pa je, ko razslojevanje ne omogoča dostojanstvenega življenja vsem ljudem in ko nekateri iz imetja črpajo moč, s katero izvajajo nepravično nadvlado. Že v Stari zavezi je zapisano, da bogati vzamejo vdovam in revnim, torej tistim, ki nimajo družbene moči. Prav tako si tam lahko preberemo, da sodniki ne sodijo enako bogatih in revnih. Če imetje ni primerno razporejeno, povzroča v družbi zelo hudo neenakost in nerazumevanje. Čemu in kako uporabljati bogastvo, je pomembno vprašanje. Vendar smo včasih prehudo nezaupljivi do bogatih, ker ne verjamemo, da so lahko družbeno solidarni. Bogastvo je problem, ko ni v službi skupnega dobrega. Velika skušnjava, ki deluje na zahodu že nekaj stoletij, je tudi ta, da menimo, da je življenje z več bogastva že samo po sebi boljše.

Ali je iskanje dobička za kristjana sploh sprejemljivo?

Bahovec: Ja, dobiček je sestavni del življenja – primeren dobiček pomeni družbeni razvoj, pomeni, da človek lahko normalno napreduje. Problem nastane, ko dobiček postane strast, ko izgubimo občutek zmernosti, ko je človek nanj navezan in živi proti dostojanstvu drugih ljudi, jih izkorišča. Lahko se vprašamo tudi, kako je s primernostjo dobička, ko poceni delovna sila v nerazvitih deželah dela za to, da mi, ki smo v bogatem delu sveta, dobimo materialne dobrine poceni …

In smo pri vprašanju etike.

Cvikl: Bogastvo samo po sebi ni slabo, če je njegov lastnik odprt in ga deli. Pomembno je tudi, ali je pridobljeno s poštenim delom, znanjem in trudom ali neetično, s špekulacijami. Podjetnik se lahko odloči, da bo dobiček sebično zadržal zase, ga uporabil za posodobitev podjetja, za ustvarjanje novih delovnih mest … Če je dobiček v službi človeka, v službi razvoja, je pozitiven. Svet se ne deli na revne in bogate, svet se deli na sebične in odprte, ki vidijo potrebe drugega.

Eden takih je zagotovo bil Sir John Templeton, milijarder, ki se je v zrelih letih osredotočil na iskanje življenjske modrosti in postal eden najbolj radodarnih dobrotnikov človeštva. Očitno vera lahko vpliva tudi na poslovni svet posameznikov.

Bahovec: Podobno kot Nobelu odkritje smodnika so Templetonu investicije prinesle veliko bogastvo. Oba sta prišla do denarja na sprejemljiv način. Oba pa sta spoznala, da bogastvo samo zase nima koristi, in se odločila, da ga bosta uporabila za podpiranje dobrega razvoja družbe. Templeton za to, da bi bilo življenje v družbi bolj solidarno in bolj duhovno polno. Biti svoboden bogastva, ne pomeni nujno, da ga razdeliš. So pa tudi izjeme, ki so to naredili npr. puščavniki. Ni pa bogastvo vsem ovira. Nekateri bogataši so meceni, ki podpirajo stvari, ki družbi pomagajo, da živi bolje in lepše. Za življenje je bistveno dostojanstvo. Bistvena naloga bogatašev in tudi ljudi iz srednjega sloja, ki imajo več, je, da znajo vzpostaviti tak odnos z ubogimi in revnimi, da lahko drugega pogledajo »iz oči v oči«; da njihovo bogastvo ni ovira za dostojanstveno življenje drugega. Bogastvu je treba poleg etične komponente dati dimenzijo človeške solidarnosti, občutljivosti za drugega. Vedno je treba tudi premišljevati o tem, kako naj bo bogastvo v službi vseh ljudi, ne le ožjega (družinskega) kroga.

Očitno je, da bogastva vsi ne razporejajo tako, da bi to koristilo širši družbi. Znano je, da ima 62 najbogatejših skupaj toliko bogastva kot spodnja polovica Zemljanov; v Sloveniji pa prvih 100 najbogatejših skupaj 4,6 milijarde evrov premoženja. Kako tak razkol v premoženju vpliva na družbo in Cerkev?

Bahovec: Bogastvo lahko ustvarja take razlike, da ne znamo živeti drug z drugim. Ekonomski sistem, v katerem živimo, so napisale bogate države, ne da bi upoštevale revne. Dokler bo diktatura te vrste ekonomizma vladala v svetu, ni pričakovati globalnega premika. Prevelike razlike so vedno povzročale tako hude napetosti, da jih je družba morala razrešiti bodisi z reformami bodisi z vojno. Ker so bogati vedno bogatejši, revni pa vedno revnejši, bi moralo priti do novega družbenega dogovora. Bogati bi morali slišati klic ubogih in prenehati biti samozadostni.
Cvikl: Pot do bogastva je zelo različna. Včasih je vodila preko dela in tisti, ki je postal bogat, je soustvarjal skupaj z drugimi. Bogastvo je vključevalo družino, skrb za dobre odnose v ekipi, konkretno stvarnost. Danes je velikokrat bogastvo virtualno, plod špekulacij na delniškem trgu, kar pomeni, da je krepko pridobljeno na račun drugih. Ta denar bi lahko nekdo imel, pa ga nima.
Bahovec: Poznamo tri tipe bogatih ljudi. Prvo so družbeno odgovorni bogataši, ki z bogastvom primerno služijo skupnosti. Poznamo npr. velika družinska podjetja, kot je Fiat, ki so omogočila dostojno življenje številnim delavcem. Mnoge pomembne kulturne ustanove, šole in univerze so nastale z darom ustanoviteljev, med njimi Jagelonska univerza v Krakovu, druga univerza v srednjeevropskem prostoru. V zadnjih desetletjih se je zlasti v ZDA in v postkomunističnih deželah razvil povsem drugačen tip bogatašev (t. i. jupiji), ki nima nobene družbene odgovornosti. Ti so prišli do bogastva večinoma po dvomljivi poti in ne vidijo sebe v odnosu do družbe. Bojim se, da ta tip bogastva postaja prevladujoč. Dokler bogataš družbi omogoča univerze, gledališča, odpira delovna mesta, gradi hiše revnim, neenakost razporeditve navadno ni problematična. Tretje tipično ravnanje pa je tisti individualizem, ko so ljudje brez tesnih vezi in odnosov z drugimi, a niso nujno egoisti: preprosto nimajo odnosov do drugih in zaradi tega ne razvijajo čuta solidarnosti in soodgovornosti.

Pogovarjala se je Urša Černivec

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Ali Bog ljubi bogate?.