Po dobrem letu dni (27. junija 2013) od dobro obiskanega, pa medijsko v marsičem prezrtega prvega javnega zborovanja Civilne družbe za pravično Slovenijo v ljubljanski Unionski dvorani, na katerem se je širok krog civilnodružbenih organizacij in gibanj – mnoga med njimi nosijo katoliški predznak – zavezal k dejavnemu vstopu v proces preusmerjanja dramatično negativnih razmer v Sloveniji, je novo javno zborovanje te pobude ob velikodušni podpori mariborskih katoliških izobražencev v nedeljo, 6. julija, gostila štajerska prestolnica.

Tudi na Slomškovem trgu pred mariborsko stolnico je tako zagorel “plamen upanja za pravično Slovenijo”, ki sta ga z baklama, prižganima na Triglavu in Trdinovem vrhu, zanetila pobudnika Civilne družbe za pravično Slovenijo dr. Mitja Štular in Jože Možina. Še bolj kot ta plamen pa so zbrane ogrele besede govorcev, ki so z različnih zornih kotov osvetlili slovenski tukaj in zdaj, v veliki meri zaznamovan prav z odsotnostjo pravičnosti kot nujnega temeljnega veziva normalne demokratične družbe; na to med drugim opozarja Majniška deklaracija 2014, ki je bila v Maribora znova javno prebrana in je dobila precej novih podpisnikov.



Podpisovanje Majniške deklaracije 2014

Izruvana slovenska lipa

V čas ustanavljanja Civilne družbe Za pravično Slovenijo pred letom dni se je ozrl Jože Možina. Prvo zborovanje je zaznamovala ocena, da so razmere v državi dramatične. Žal ocena ni bila le pravilna, temveč je nakazovala stopnjevanje slabih razmer. “Živimo v času, ko nam pred očmi uničujejo državo. Kot da so izruli slovensko lipo iz zemlje in jo obrnjeno zopet potisnili znova vanjo, tako da se korenine sušijo na soncu, pomladno listje pa gnije v zemlji. Po tej poti norosti in prepleta zgodovine, ki se ponavlja kot spačena farsa, ne smemo, ker vodi v pogubo,” je bil slikovit prodorni novinar.

Protislovenska nomenklatura se je skupaj s svojim ideološkim pratežem polastila večine ključnih funkcij v državi, oblastne vzvode pa “brezsramno izkorišča za ideološki rasizem, za ideološko izločanje, za uničevanje svojih tekmecev”. Kot farsa se v povsem drugačnih sprevrženih okoliščinah ponavlja obračun iz dobe komunizma, le da tokrat na bolj “prefinjen” način: na udaru ni le ljudstvo, ampak v prvi vrsti vodniki.

Po četrto stoletja je tako jasno, kako zelo se nam maščuje, ker ob ustanovitvi lastne države ni bilo lustracijskega preloma. Ker so ogrožene osamosvojitvene vrednote, se je domovina znašla v krču, take razmere pa kličejo k dejavnem državljanstvu. Zato po Možinovih besedah ni dovolj, da so kritični opazovalci slovenskega drsenja proti dnu pogumni le v svojih mislih, v zaprtih zasebnih okoljih, “nujno je, da smo jasni v zagovoru svojega vrednotnega bistva in zahtev tudi na javnem mestu”, kar je bil ne nazadnje eden temeljnih namenov mariborskega zborovanja.

Je Slovenija še domovina vseh nas?

Če je to zborovanje navzven zaznamovala nedeljska sončna vedrina, pa tega ne moremo reči za analizo družbenega stanja, ki jo je predstavil pesnik Niko Grafenauer. Slovenski čas v zadnjem obdobju črno zaznamuje cela vrsta družbenih, pravnih, gospodarskih, etičnih ter duhovnih anomalij in polomov, ki nikakor ne prispevajo k državotvorni zavesti, je bil kritičen akademik. Posledice so tu: številni državljani se lastne države sramujejo in so negativistično razpoloženi do nje; iz nje se izseljuje cela armada mladih, ki doma ne najdejo dela ...



Zbrane v Mariboru je nagovoril tudi pesnik Niko Grafenauer

Je Slovenija, ki so si jo »subverzivni tatovi vseh vrst vzeli za plen in jo izropali do temelja«, sploh še domovina vseh nas, se je vprašal govorec. Ob tem je omenil še tri najbolj žgoče teme, ki mučno kazijo podobo naše resničnosti: povojne poboje, ki so se zgodili v imenu svobode delovnega ljudstva, njihove žrtve pa ostajajo brez pietetnega pokopa in večji del brez javnega pomnika; zavrnitev lustracijskega zakona, za katerega se je še leta 1994 v parlamentu zavzemal dr. Jože Pučnik; nepripravljenost prevladujoče politične elite, da bi se v imenu demokracije jasno in zavržno opredelila do vseh treh evropskih totalitarizmov 20. stoletja, torej do fašizma, nacizma in boljševizma.

Namesto tega pa pri nas prevladuje stanje duha, ki se izraža v »zdraharstvu, abotnosti in negativističnem početju izvršilnih in zakulisnih nosilcev oblasti«. To je sad politične korektnosti po meri komunistične tranzicije, ki je privedla do stanja, ki je nepredstavljivo v primerljivih evropskih državah: stanja, v katerem sodniki brez izpričanih in meritorno preverjenih dokazov le na osnovi indicev tik pred volitvami »strpajo v arest« voditelja opozicije. Majniška deklaracija 2014 je v očitnem nasprotju s takimi razmerami, saj se po duhu in merilu navezuje na najboljše izročilo evropske demokracije, meritornega pravnega reda, duhovne prostosti in takšne družbene standarde, ki vse to zagotavljajo. »Upam, da se vsemu temu še nismo do konca odpovedali,« je še dejal pesnik Grafenauer in zbrane v duhu verza Daneta Zajca pride čas, ko ni več časa pozval: »Stopiti je treba v čas in se spoprijeti z resnico!«

Ko zdravimo raka z lekadolom

Da se bo po mariborskem zborovanju najbrž treba spoprijeti tudi s posmehovanjem in norčevanjem sodržavljanov, ki na stanje v državi gledajo bistveno drugače, pa je ugotavljal publicist dr. Aleš Maver. To je v marsičem posledica tega, da so zagovorniki demokratizacijskih procesov v zadnjega četrt stoletja izgubili boj za jezik: niso namreč našli pravih besed, s katerimi bi večini Slovenk in Slovencev dopovedali, v čem je bistvo plebiscitne Slovenije. Tako je prevladala drža, ki izhaja iz prepričanja, da bo »glasovanje za vedno enako pomenilo tudi ohranjanje enakega stanja«, s katerim so bili mnogi očitno zadovoljni. A zgodilo se je nekaj drugega: »Z vsako vsako naslednjo določitvijo za enako je Slovenija bolj opustošena.«

To je tudi v neposredni zvezi z dejstvom, da je večina Slovenk in Slovencev odkupila iluzijo, da je mogoče bolezni zdraviti, tudi če ne poznamo njihove prave diagnoze; da je »mogoče raka zdraviti z lekadolom«. Če temu dodamo še razmere, v katerih se je večina ujela v jezik, ki jim je dopovedal, kdo je v družbenem prostoru a priori dober in kdo slab in da bo naših težav konec, ko bo takó določena »grdinica« – primera je iz znane rezijanske ljudske pravljice – odstranjena iz javne »lisičje hišice«, dobimo slovensko realnost. A o njej moramo govoriti, tudi če se ta čas zdi, da je to bolj govorjenje samemu sebi in (še) ne najdemo poti do drugih sodržavljanov.

Praha obrisana pravičnost

A navsezadnje ima opozarjanje na te in podobne težave slovenske demokracije že precej dolgo brado, o čemer je govorila publicistka Alenka Puhar. A kaj, ko naš spomin ne seže prav daleč; postajamo namreč »dvodimenzionalna, ploska družba, ki ne priznava časovne globine« in v kateri se tako zlahka norčujemo iz tistih, »ki brskajo po zaprašenih arhivih«. Zato pa je Puharjeva obrisala prah z nekaterih besed, zapisanih ali izrečenih pred leti, ki pa nastavljajo pravo ogledalo sedanjosti.



Med govorom Alenke Puhar

Nedavno umrlemu Viktorju Blažiču se je že pred 15 leti (v Novi reviji, 1999) zdelo, da je slovenska samovšečnost slepa, da jo napihujejo reklamni triki in da v resnici »drsimo v režim razvad, v katerem je manipulacija, zavajanje, izigravanje opravil donosnejše od verodostojne informacije in poštene igre.« In: »Ko se bo stroj s pogonom prepotentne, svoje možnosti presegajoče 'zlate mrzlice' nujno enkrat pregrel in ko se bo oglasila nuja preživetja, se bo morda znova oglasil klic upanja izpred desetletja … Kakor se vsaka dobrina v življenju na ta ali oni način plača, se še posebej drago plačuje vsak čezmeren poseg po nečem nezasluženem in nepripadajočem; tudi sen o deželi rajske samopašnosti, ki še zmeraj cvete pri nas, bo terjal svojo ceno.«

Jože Pučnik je pred 14 leti (v reviji Ampak, november 2000) opisal razmere kot kombinacijo tipičnega realsocializma z državno regulacijo in zgodnjega, razbrzdanega kapitalizma; to pa sloni »predvsem na klikarsko pogojenem izkoriščanju gospodarskih potencialov, ki so še v lasti države. Lastninjenje se je izvedlo v približno polovici nekdanjega družbenega premoženja. Kar je šlo prek certifikatov, je do dveh tretjin že izginilo v žepe tiste manjšine, za katero je vladavina dr. Drnovška in LDS 'zgodba o uspehu'. Prihodnji razvoj ni rožnat…«

Avtorji Ure evropske resnice (spisana je bila julija 1997) pa so med drugih opozorili tudi na stanje v sodstvu: »Naveza nekdanje tožilske organizacije, dela policije in sodnikov jemlje sodstvu vsakršno kredibilnost in sposobnost prevzeti naloge neodvisnega sodstva. Ta današnja naveza je namreč skoraj istovetna s tisto iz nedemokratičnega režima in jo navdihujejo iste stare vrednote z vzorom v Zvezi komunistov. Sodni postopki so izjemno dolgotrajni, spektakularni primeri ne dobijo sodnega epiloga, državljan pogosto ne more do svojih pravic … Posledice takšnega stanja so tu: zaupanje v sodni sistem je med državljani Slovenije na najnižji mogoči točki. Pravni red ne deluje, takšno stanje pa dobiva razsežnosti sistematičnega kršenja človekovih pravic.«

Ali se je danes mogoče pritožiti nad zaprašenostjo teh ugotovitev, se je retorično vprašala Alenka Puhar.

Vrnitev v evropsko normalnost

Če bi jih upoštevali, da bili najbrž precej bliže normalnosti evropske civilizacije, o čemer je govoril nekdanji slovenski veleposlanik pri Evropski zvezi mag. Igor Senčar. Vrnitev v to normalnost, kakor se je po letu 1945 vzpostavila v svobodnem delu stare celine, in takó končana tranzicija mora biti naš cilj, saj jo kot konstitutivni ukaz slovenskega naroda vzpostavljata osamosvojitveni plebiscit ter referendum o vstopu v Evropsko zvezo in Nato.

Pot do tega pa vodi preko prizadevanja za pravičnost. Ta pred vzpostavitvijo demokracije v Sloveniji ni imela mesta. Obstajala je namreč le »pristranska, sprevržena pravičnost, ki je temeljila na revolucionarnem pravu kot sredstvu razrednega boja. To je bila pravičnost Orwellove Živalske farme,« je bil jasen slovenski diplomat. Dolžnost resnične pravičnosti pa omejuje voljo do moči in zlorabo oblasti, zato je »uveljavljanje pravičnost temeljna zahteva pri odpravljanju totalitarizmov in lakmusov test izpolnjenih temeljnih pričakovanj in zahtev novega demokratičnega, na spoštovanju človekovega dostojanstva temelječega reda.«

Pri nas te zahteve niso izpolnjene. Četrt stoletja po drugi Majniški deklaraciji lahko ugotovimo, da se pravna država in pravičnost nista uveljavili tako, kot bi se morali. Primerov je veliko, mag. Senčar je naštel le nekaj: kljub več kot 600 evidentiranim množičnim grobiščem ni prišlo od odkrivanja dejstev, identifikacije trupel, iskanje storilcev in pravosodnih postopkov, zato do sprave ne more priti; nesankcionirane ostajajo praktično vse malverzacije pri vseh dosedanjih fazah preoblikovanja nekdanje družbene lastnine v zasebno lastnino, zaradi katerih so bili državljani in država oškodovani za milijardne vsote; proces Patria kaže, da lahko trčimo ob pojave, kot so obtožba brez podlage in dokazov, sodba, ki je v nasprotju s temelji ustavnopravnega reda, prehajanje sodišča v vlogo tožilstva, t. i. sodba presenečenja, ki je ustavno prepovedana ...

Ob teh dejstvih se – ne le mag. Senčarju – upravičeno zastavlja vprašanje: Ali pristajamo na normalnost in evropskost le v besedi, v mislih in dejanju pa ne? »Kriza, ki je zajela številna področja in številne podsisteme v Sloveniji, kaže, da v slogu takšnega dvojega življenja ni mogoče nadaljevati poti, ki smo si jo začrtali.« Kajti če ves čas govorimo eno, delamo pa drugače, smo v nevarnosti, da izgubimo osnovni čut za resnično in pravičnost. Havlov živeti v resnici je edini pravi odgovor na tako stanje, ta odgovor pa terja združeno prizadevanje v borbi za pravično evropsko Slovenijo in uresničenje zahteve po normalnosti.

Svobode ni mogoče prejeti v dar

Aktivno državljanstvo v prizadevanju za resnično svobodo je bil tudi tenor nastopa filozofa Iva Keržeta. V svojem nastopu je izhajal iz spoznanja ameriškega predsednika Franklina Delana Roosevelta, ki je v enem izmed svojih znamenitih govorov dejal: »Svobode ni mogoče prejeti v dar, vzeti si jo je treba sami«. Vse kaže, da smo šele danes, po četrt stoletja od začetka družbenih sprememb, sposobni dojeti smisel teh besed. Takrat smo namreč mislili, “da smo se osvobodili Jugoslavije in komunizma, ker smo premagali jugoslovansko vojsko in ker so nam domači komunisti to zmago dopustili. Nismo se zavedali, da so nam to zmago dovolili le zato, da so lahko zgradili totalitarno državo tretjega tisočletja: državo z le na videz demokratičnim sistemom, za masko katerega pa se, kot vidimo, vse do danes skrivajo nedotaknjeni totalitarni mehanizmi. Nismo se zavedali, da komunisti nikoli niso in tudi sedaj ne mislijo resno s projektom demokratizacije, da nikdar ne mislijo nehati biti komunisti. Zato jih nismo doslej dojeli kot absolutne nasprotnike, pač pa kot relativne zaveznike v našem boju za osvoboditev Slovenije. Verjeli smo njihovi rečenici o sestopu z oblasti. Verjeli smo njihovi rečenici o spravi brez lustracije.”

Taka drža, kot je ugotavljal filozof Kerže, jasno kaže, da nismo bili na ravni zavesti, kot jo izraža uvodna Rooseveltova ugotovitev. Tako smo “več kot dvajset let pač živeli v utvari, da nam je partija podarila svobodo: kar tako, iz dobrohotnosti. In verjeli smo, da smo nehali biti njeni hlapci: kar tako, zastonj. Nismo se zavedali, da ti gospodar ne more podariti svobode, oz. da je taka svoboda kaj malo vredna, da je le navidezna in se za prvim vogalom, kot vidimo, razblini v nič”.

Ob Majniški deklaraciji 2014, ob žalostnih dogodkih na Dobu in na naših najvišjih sodnih instancah je vendarle napočil čas, da se zbudimo iz “sanj hlapcev, ki so mislili, da so postali svobodni”. Jasno je namreč, da je “partija še tu, živa in zdrava, celo pomlajena in da ni prav nič sestopila z oblasti in da tudi nima nobenega namena tega storiti sama od sebe niti v bodoče in niti pod pritiskom še tako srhljivih ekonomskih fiaskov”. Jasno pa je še nekaj: da bo “cena, ki jo bomo morali še plačati za našo svobodo, visoka, zelo visoka. A sedaj, ko smo opremljeni s temi trpkimi spoznanji, smo tudi odločeni in pripravljeni, da to ceno plačamo: ker nočemo biti hlapci” in se vendarle želimo spremenili v “gospodarje svojega lastnega položaja”.

Kdo bi moral biti na Dobu?

Zbrane v Mariboru je nagovoril tudi teolog dr. Ivan Štuhec. Njegov nastop je med drugim izzvenel kot svojevrstna rehabilitacija politike. O njej namreč papeži govorijo, da je kraljestvo razuma, ne pa neumnosti, laži, krivosodja, krivic …, kot se to dogaja pri nas. Da bi bila politika lahko kraljestvo razuma, pa potrebuje etični temelj – to pa je (P)pravičnost. Brez tega temelja vsaka politika prej ali slej propade. Na propad totalitarne politike smo čakali skoraj pol stoletja; ali bo ta, ki jo doživljamo zadnjih 24 let, začela propadati naslednji teden (torej z predčasnimi parlamentarnimi volitvami), se je vprašal dr. Štuhec.

Prave politike torej ni brez pravičnosti, ki je etična kategorija. Prav zato lahko in mora o politiki govoriti tudi Cerkev. Dr. Štuhec je bil jasen: vedno znova si bo jemal pravico razmišljati o politiki, a ne v imenu boja za oblast, ki je sicer imanenten politiki. “Ne borim se za oblast, borim se za pravičnost v politiki,” je (ne le) svojo držo jasno opredelil eden najboljših slovenskih poznavalcev družbenega nauka Cerkve.

Ne nazadnje je bilo to tudi jasno sporočilo odhajajoči predsednici vlade, ki je v – blago rečeno čudaškem – diplomatskem dopisu obvestila papeža o menda nedopustnem cerkvenem “poseganju v pravosodno vejo oblasti s komentiranjem konkretnih sodb”, s čimer je očitno merila na besede škofa Andreja Glavan ob nedavni predstavitvi predvolilne izjave Slovenske škofovske konference; predsednik SŠK je takrat povzel kritična stališča uglednih pravnikov, ki v obsodilni sodbi v primeru Patria prepoznavajo prvine montiranih političnih procesov.
Tudi dr. Štuhec se je dotaknil te konkretne sodbe. Ta je zanj eden izmed dokazov, da nimamo demokracije, temveč “aferaško krivosodno demokraturo”. Indična sodba namreč kaže, da so sodniki želeli razsojati o namenih, o nečem torej, kar posameznik nosi v mislih. Menda naj bi v tem primeru obstajali materialni povezovalni dokazi, zaradi katerih sta ta čas na Dobu dva obsojenca iz procesa Patria, a veliko je pravniško utemeljenih argumentov, da teh dokazov ni.

Sicer pa: če bi sledili logiki te indične sodbe: ali ni bistveno več indicev za to, da bi morali na Dobu ta čas biti tisti, ki so afero Patria skuhali; ali ne bi morali tam biti nekdanji predsedniki Zveze komunistov Slovenije; ali ne bi morali tam biti še živi likvidatorji, ki so se fizično znebili ideoloških nasprotnikov; ali ne bi tam moral biti tudi kdo iz nekdanje/sedanjega pravosodja, ki je sodeloval pri krivičnih sojenjih? Marsikateri materialni dokaz za ta ravnanje je bil, kot je dejal dr. Štuhec, že razkrit – denimo skozi dokumentarce Jožeta Možine –, a ti ljudje so na svobodi, drugi pa “v arestu”. To pa je krivica, o kateri “ne bomo tiho.”

Izpraševanja lastne vesti

Zborovanje v Mariboru je sklenil nastop predsednika Civilne družbe za pravično Slovenijo dr. Mitja Štularja. Po letu dni od srečanja v Unionski dvorani je čas za prvo bilanco pobude. Ta pa kaže, da so se razmere poslabšale in da so opozorila, takrat zapisana v dekaraciji, ki jo je podprlo več kot 40 društev, združenj in gibanj, še bolj aktualna. “Takrat smo, morda nekoliko negotovo, zapisali, da je Slovenija postala talec centrov moči, ki so nam ugrabili državo in kradli denar. Danes prepričano, brez negotovosti, ugotavljamo, da smo, žal, ostali talci centrov moči in da se to še bolj grobo manifestira, kot se je manifestiralo pred letom dni,” je opozoril dr. Štular.

Tako stanje skušajo njegovi režiserji prikriti skozi manipulativne interpretacije, a to se upira zdravi pameti, ki vendarle vse pogosteje jasno govori, da “slabo gospodarimo z državnim premoženjme in javno upravo; da gradimo predrago državo, ki ne daje perspektive niti mladim niti starejšim; da s poštenim delom ni več možno normalno uspeti in živeti; da odgovorna vodstvena mesta na zasedajo najboljši, pač pa najbolj poslušni; da razsipavamo davkoplačevalski denar za nepotrebne stvari; da kaznujemo nedolžne in ščitimo krive …”

Ni lahko opozarjati na te anomalije, kajti “kritika je postala neželena motnja v sistemu, zdrava pamet pa tveganje in nevarnost, a ne za tiste, ki je nimajo ali ji ne sledijo, pač pa za tiste, ki jo premorejo in jo na glas izražajo”.

Tak “narobe svet” kliče najprej k izpraševanju lastne vesti. Dr. Štular je zato na zbrane v Mariboru in vse ljudi dobre volje naslovil nekaj temeljnih vprašanj: “Smo pripravljeni povzdigniti glas in izreči kritiko, ko se v naši okolici dogajajo nepravične stvari? Smo pripravljeni stopiti v bran, če vidimo, da se nekomu godi krivica, saj se lahko že jutri podobno zgodi nam? Smo pripravljeni združiti napore in se povezati v prizadevanju za pravičnost, čeprav smo si različni in se včasih tudi ne strinjamo povsem, a se kljub temu spoštujemo? Smo pripravljeni pogledati nivo globlje v razumevanje naše realnosti in se ne zadovoljiti s prirejeno medijsko sliko? Smo pripravljeni stopiti iz varnega območja osebnega ugodja in prevzeti tveganje zagovornikov zdrave pameti? Smo pripravljeni zahtevati razumljive in pravične sodbe v imenu ljudstva, ki bodo temeljile na dokazih in bodo imele razumljive stavke, krajše od treh strani in pol? Smo pripravljeni izzvati vsakokratno vladajočo koalicijo in vlado ter ji nastavljati kritično ogledalo? Smo ne nazadnje že naslednji teden pripravljeni opraviti odgovorno volilno izbiro, izogibajoč se novim prevaram novih obrazov ali starim prevaram starih obrazov?”

V odgovor na ta vprašanja so zbrani na Slomškovem trgu enoglasno odgovarjali: “Pripravljen sem!” Jim bodo v prizadevanju za pravično Slovenijo sledili tudi drugi?

Foto: Bogomir Štefanič