Kakšna bo Slovenija 50 let po osamosvojitvi, v knjigi Slovenija 2041 razmišlja 15 piscev. Avtorji zastopajo različna področja, večina pripada mlajšim generacijam, vsem pa je skupno, da osamosvojitev in demokratizacijo razumejo kot neizbrisno vrednoto, da pozitivno vrednotijo evropsko in slovensko krščansko izročilo v najširšem pomenu ter da si želijo jubilej naše države leta 2041 praznovati s ponosom na njene dosežke, na njeno ureditev, pravičnost in perspektivnost ter na njeno vlogo v Evropi in svetu.

Jan Dominik Bogataj je napisal razpravo o korelaciji med intimo in družbenostjo, Matej Cepin za premik naprej predlaga močno civilno družbo, Tomaž Ivešić in Luka Vidmar pa menita, da je za prihodnost nujno poznavanje preteklosti. Vanjo se je potopil tudi Žiga Turk, ob koncu svojega prispevka pa se je zazrl tudi v prihodnost, v kateri vidi odprto Slovenijo. Matej Kovač razmišlja o globalizaciji.

Marjeta Pija Cevc je opisala notranje dogajanje, ki ga človek na Slovenskem potrebuje, da bo Slovenija 2041 (še/bolj) živa dežela. Podobno je svoj prispevek zastavil Aleš Maver, ki odgovarja na vprašanje, kakšna bo Slovenija leta 2041 oz. kaj bi bilo treba storiti, da bi bila (še naprej ali znova ali končno) prijeten dom. Klara Marija Keršič je v ospredje postavila lepoto Slovenije.

Urška Makovec pa se sprašuje, kdo bi se bojeval za našo domovino. O Sloveniji kot duhovni domovini razmišlja Tadej Rifel. Lenart Rihar je v ospredje postavil državo in državljane, Martin Sušnik pa obravnava slovensko istovetnost (identiteto) in napredek. »V preteklosti nam ni bilo nič podarjeno. Tudi v prihodnosti ne bo nič drugače,« je v uvodu v svoj prispevek prepričan Dejan Valentinčič. V krizne trenutke sodobnega časa je pogledal tudi Sergej Valijev.