Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Komentar: Šola solidarnosti do starejših

Za vas piše:
Jože Ramovš
Objava: 01. 10. 2020 / 10:12
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 01.10.2020 / 10:32
Ustavi predvajanje Nalaganje
Komentar: Šola solidarnosti do starejših

Komentar: Šola solidarnosti do starejših

V hudi ujmi nove epidemije mnogi preraščajo samozadostni in sebični individualizem.

Foto: Tatjana Splichal



Ljudje se učimo iz izkušenj. Iz dobrih pa tudi iz slabih, če jih obdelamo, da njihova trpkost postane užitna. O učenju iz izkušenj imamo kristjani tudi prvinsko versko izročilo – v Svetem pismu je za Jezusa rečeno: »Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti« (Heb 5,8).

Pandemija nove virusne bolezni covid-19 je trpka izkušnja, ki se je zajedla v posameznike in v vse pore družbe po vsem svetu. V ljudeh se nabirata strah in negotovost, soočeni smo z dejstvi, da družbena blaginja ni samoumevna, da je človekovo življenje krhko in odvisno od drugih. Te izkušnje sicer doživljajo stari ljudje, ki so v dolgotrajni oskrbi odvisni od pomoči drugih; prav te koronavirus tudi najbolj ogroža. Povojni baby boom-generaciji so te izkušnje odvratne – vse življenje smo se usmerjali v individualizem: da imam vse pod kontrolo in da uživam, v visokih letih pa prepričujemo sebe in drug drugega, da nismo stari.

Individualizem je nasprotje lepega sožitja in dobrega sodelovanja; njegova senca je globoka osamljenost starih in mladih. Po letu 2000 govorijo raziskave o upadanju solidarnosti, sočutja, empatije, vživljanja v druge in sodoživljanja z njimi ter dejanske pomoči drugim v potrebi. Brez teh človeških zmožnosti pa ni oskrbovanja bolnih, invalidnih in starostno onemoglih ljudi. Iste sposobnosti so pogoj tudi za pošteno sodelovanje in lepo sožitje v družini, službi in družbi.


Avtor komentarja je Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka. Foto: Ivo Žajdela


Nova pandemična bolezen nas je grobo potisnila v fizično izolacijo, obenem pa sprožila ustvarjalno človeško povezanost na blizu in daleč. Zdravstveni, oskrbovalni in drugi strokovnjaki garajo čez svoje moči, da rešujejo bolne, preprečujejo okužbo zdravih in blažijo osamljenost. Trgovci, prevozniki, vzgojitelji in druge službe s povečanim naporom in ob manjšem zaslužku prilagajajo svoje delo, da krajevne in svetovna skupnost delujejo. Doživljamo izjemno iznajdljivost družinskih članov, prostovoljcev in sosedov pri lajšanju stisk in težav drugim.

V hudi ujmi nove epidemije mnogi preraščajo samozadostni in sebični individualizem. Krhkost ob covidu-19 nas starejše sooča z dejstvom, da tudi sicer pešamo telesno in duševno, da v družbi prevzemajo naše mesto mlajši. Učimo se iskati smisel starosti; doživljati, da je starost enako pomemben del življenja kakor mladost in srednja leta. Videti stvarne možnosti in naloge v starosti, na primer osebno zorenje: ko odpadem, naj odpadem zrel (Gradnik). Doživljati ob svojih življenjskih izkušnjah veselje, ponos in hvaležnost, ki so edino zdravilo proti starostni puščobnosti in sitnobi. In pogoj, da smo mlajšim in vrstnikom prijetni in koristni.

Pandemija je in ostaja huda ujma. Postaja pa tudi visoka šola solidarnosti za evropsko, slovensko in župnijsko skupnost. V Sloveniji bomo morda v njeni krizi zmogli sprejeti sodobni nacionalni sistem in zakon o dolgotrajni oskrbi. Pri učenju ljubezni do bližnjega je humana oskrba bolnih, invalidnih in starostno opešanih ljudi abeceda.
_ _ _

*Danes, 1. oktobra, je mednarodni dan starejših (TUKAJ).*

*Komentar je objavljen v novi Družini (40/2020).*

*Več o avtorju komentarja TUKAJ.*

*Družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

PRETEKLI KOMENTARJI:

Ujetniki strahu

Šport, ki povezuje

Kam nas pelje COVID?

Drug drugega potrebujemo

Kupi v trgovini

Potovanje duše k Bogu
Filozofija in esejistika
5,00€
Nalaganje
Nazaj na vrh