Inštitut Jožeta Pučnika je v sodelovanju s poslansko pisano evropskega poslanca dr. Milana Zvera v dvorani Slovenske matice v Ljubljani priredil pogovorni večer ob 25. obletnici ustanovitve Demosa – demokratične opozicije Slovenije, ki je po prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 prevzela izvršno oblast in tako odprla možnost za slovensko osamosvojitev in (vsaj delno) demokratizacijo.

Razprava, ki sta jo uvedla zgodovinarja dr. Andreja Valič Zver in dr. Drago Friš, je pokazala, da vloga Demosa v marsičem ostaja siva lisa slovenskega zgodovinskega spomina. Resda je bilo o Demosu že napisanih nekaj poglobljenih strokovnih knjig, med njimi ima posebno mesto knjižna izdaja doktorske razprave dr. Andreje Valič Zver, a prav te knjige po svoje simbolizirajo, kako je ta tematika potiskana na obrobje. Dr. Valičeva je pri pisanju doktorske naloge, pri kateri je izhajala iz teze, da je bil Demos najpomembnejši osamosvojitveni in demokratizacijski dejavnik, naletela na velike ovire. Na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, kjer je začela z doktorskim študijem, so želeli njeno tezo v veliki meri prekucniti in kot skorajda enakovredne dejavnike vsiliti, če malce karikiramo, anekdote tipa »Edvard Kardelj se je na smrtni postelji zavzemal za samostojno Slovenijo« in »demokratizirana komunistična partija je vsaj enako, če ne celo bolj zaslužna za slovensko osamosvojitev«. Ker na take teze v zavezanosti zgodovinski resnici, podprti z viri, ni mogla pristati, ji ni preostalo drugega, kot da poišče drugega mentorja na drugi fakulteti. Tako je doktorirala na Filozofski fakulteti v Mariboru pod mentorstvom dr. Draga Friša. Razpravi o Demosu pa se ni zgodila le študijska blokada, temveč tudi strokovna ignoranca. Ob njej se (namenoma?) ni razvila nobena odmevnejša razprava.

Da se razpravni prostor o tej tematiki, kolikor ga je bilo v preteklosti, pravzaprav še dodatno oži, je ponazoril dr. Drago Friš. Po prvem simpoziju, prirejenem ob 10. obletnici osamosvojitve, so še sodelovali poznavalci z vseh, če smemo tako zapisati, nazorskih in tudi političnih vetrov, z vsako naslednjo obletnico pa so bile razmere drugačne. V delu strokovne javnosti je začela prevladovati težnja, da bi osamosvojitvene dogodke umeščali v zelo raztegnjen časovni okvir, ki bi segal od leta 1848 do rahljanja partijskih okvirov, kar bi omogočalo takšne (zlasti politološke) interpretacije, ki bi se odmikale od resničnosti – torej preverljive ključne vloge Demosa. Ustanovitev Demosa 27. novembra 1989 (sporazum je bil podpisan 4. decembra in nekaj dni pozneje objavljen) je zato zanj eden najpomembnejših dogodkov, ki bo, četudi se zdijo danes malce zbledele, v narodovo zgodovino ostal zapisan z zlatimi črkami.


V razpravo so se vključili tudi nekateri vidni predstavniki Demosa, zlasti dr. Hubert Požarnik.

Marsikaj iz življenja Demosa zlasti na lokalni ravni pa še vedno ostaja skrito pred javnostjo, čeprav je bila moč Demosa predvsem v tem, da je sprožil ogromno dejavnosti »na terenu«. Žal so le na Kamniškem te dejavnosti tudi dokumentirali, zato je še kako na mestu poziv dr. Friša članom nekdanjih občinskih odborov Demosa, naj v umanjkanju arhivskega gradiva napišejo svoje zgodbe, evidentirajo pričevanja in tako raziskovalcem omogočijo temeljitejši vpogled v »spontano ljudsko gibanje« (izraz Antona Tomažiča), ki je vsem oviram navkljub (opozicija, mediji, jugoslovanska vojska, Milošević, mednarodno okolje …) uspelo v veliki meri uresničiti cilje, ki si jih je zadalo v svojem programu.

Razprava je opozorila še na druge ovire, ki onemogočajo primerno vrednotenje vloge Demosa v javnem prostoru, od šolstva, kjer osamosvojitvena tematika nima pravega mesta niti v koledarju (konec šolskega leta se je za to izkazal za neprimernega) niti v (nekaterih) učbenikih, do splošnega ozračja v javnosti, ki je (tudi pod medijskim vplivom) nenaklonjeno izražanju domoljubja. Ali bi to lahko spremenila drugačna struktura državnih praznikov? Dr. Andrej Umek je predlagal, da bi dan prvih demokratičnih volitev ali pa ustanovitve prve demokratične vlade vzpostavili kot državni praznik – namesto 27. aprila.

Foto: Bogomir Štefanič