V torek, 14. novembra, smo na tednu kulinarike in knjig gostili Valentino Smej Novak, ob Luki Novaku soavtorico knjige Hrana, taka, kot je. Spregovorila je o prehranjevanju. Kritično je ovrednotila prehrambne navade in poudarila dolgoročno zmernost. Svetovala je, da skuhamo, kar imamo, in dodamo lokalno hrano.

Kuhanje je tudi ljubezen do sebe

Kuhanje je po njenem mnenju izpopolnjujoča dejavnost, katere rezultati so hitro vidni, hkrati pa s kuhanjem podpiramo lokalno gospodarstvo in vplivamo na zdravje. Za kuhanje pa si je treba vzeti čas. Ljubezen gre navsezadnje skozi želodec – to je primarna gesta gostoljubja in tudi ljubezen do sebe, ki mora biti zmerna in nikoli ne sme postati obsedenost.

Moški pri štedilniku

Napredek je ženske odvlekel od štedilnika, nato pa so tudi moški prišli skupaj z ženskami in kuhanje je postalo zabavno. Ženska za štedilnikom je bila potisnjena v majhno, tesno, praktično kuhinjo, v zadnjih desetletjih pa se je povezala s skupnim prostorom. Odkrili smo veselje priprave in s tem užitkom smo moške pritegnili k štedilniku.



Osnovni problem hrane ni le to, da jemo vse naravno, temveč to, da so nekateri na svetu še vedno lačni. Drugi del sveta pa se prenajeda. Valentina Smej Novak je poudarila, da so hrana tudi hamburger, potica in bio moke ali prežganka. V svetu, kjer hrane ne primanjkuje, izbiramo, kaj bomo jedli. A vsi si najboljšega ne moremo privoščiti.

Prehranjevanje je povezano tudi z vzgojo, čustvi. Marsikatero podjetje z zgodbami prodaja svoja živila, čeprav razlika z drugimi živili niti ni opazna. A ljudje »jemo zgodbe«, ideja nam je všeč.

Jemo zdaj slabše, kot smo nekoč?

Valentina Smej Novak je poudarila, da ob informacijah, da je v hrani vse več aditivov, menimo, da je zato slabša. A pozabili smo, da je bil pred 150 leti najpogostejši vzrok smrti pokvarjena hrana, saj so se ljudje z njo zastrupili, ker niso poznali konzervansov. V 16. stoletju so v Franciji spili veliko vina na dan, voda pa je bila onesnažena. Pšenica je bila cenjena, ker po njej niso zbolevali, po koruzi pa so. Konzervansi dejansko naredijo živilo varnejše.

Veliko hrane, ki so jo nekoč poznali, zdaj ne kuhamo več. Če ne bomo kuhali svoje hrane, bomo pozabili na svojo tradicijo.


Na vseh dogodkih v tednu kulinarike lahko poskusite vina Barkola iz Vipavske doline.

Osnovni izziv hrane je etičen, je dejala gostja, in kritično ovrednotila hrano kot statusni simbol. Vsak dan ni mogoče jesti vrhunske hrane, temveč je treba vedeti, kdaj je kaj primerno in kdaj ne. Znova je poudarila, da je največji problem nasititi vse ljudi na svetu.

Hrane ne mečite stran, pogosto slišimo. Valentina Smej Novak prisega na »recikliranje« hrane, to pomeni, da iz tistega, česar ne pojemo, naredimo nekaj novega. Kupimo pa lahko tudi hrano tik pred iztekom roke uporabe, tako bomo ne le prihranili, ampak tudi pripomogli, da bo manj hrane odvržene. Paziti je treba, da ne kupujemo preveč. Ni nujno, da je dražja hran boljša. Še posebej je gostja skeptična do najbolj oglaševanih živil.

Večer je sklenila z mislijo, da je kuhati treba, po možnosti vsak dan, brez velikega cirkusa in naprezanja.

Video predstavitve: