Civilna pobuda Prebudimo Slovenijo, ki jo vodi nekdanji ljubljanski župan Jože Strgar, je sinoči v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano pripravila novo v nizu predavateljskih srečanj, tokrat posvečeno “pogledu na Slovenijo iz sveta”, kar je bila naslovna tema nastopa evropskega poslanca in predsednika slovenske osamosvojitvene vlade Lojzeta Peterleta, ter “perspektivam slovenskega gospodarstva”, o čemer je govoril dr. Žiga Andoljšek, dekan Fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.

Kriza, ki je “cesarja slekla do golega”

Evropski poslanec Peterle je svoj nastop uvedel z drobno, a v marsičem pomenljivo anekdoto. Ko se je te dni peljal z mestnim avtobusom proti domu za Bežigradom, se mu je približala mlajša dama in ga vprašala, ali je bilo pri osamosvajanju lepo. Dobila je pritrdilen odgovor, na katerega je odvrnila: “Meni pa je tako žal, da sem se rodila šele leta 1994. Tako rada bi bila zraven.” “Mogoče pa niste vsega zamudili; zdi se namreč, da bomo vajo ponavljali,” ji je odgovoril predsednik osamosvojitvene vlade.

S tem dialogom je evrospki poslanec zbranim v Zavodu sv. Stanislava želel ponazoriti položaj, v katerem se nahaja Slovenija – položaj svojevrstne prelomnosti, v kateri se bo treba znova odločati, kateri so tisti temelji, na katere velja nasloniti narodovo in državno prihodnost. Za Peterleta je odgovor jasen: ti temelji so tisti, ki so bili položeni v času osamosvajanja.

Zaradi teh temeljev je bila Slovenija tudi v očeh sveta, kar je bila osrednja perspektiva Peterletovega razmisleka, sprejeta kot zgledna tranzicijska država. Seveda ni šlo gladko in brez težav, saj se je prva demokratično izvoljena oblast v mednarodnem prostoru srečevala s številnimi pomisleki in ovirami. Slovenija je z majniško deklaracijo in nato Demosovo vlado postala politični subjekt, ki je zaposloval politične analitike, stratege in pragmatike. Pri marsikom od njih je bil po Peterletovih besedah močan odpor proti osamosvojitvi in strah pred njenimi (ne)predvidljivimi posledicami. Nasprotovanje se je izražalo tudi z grožnjami. A slovensko sporočilo v takih razmerah je bilo jasno: “Vsemu svetu smo dali vedeti, da mislimo z uresničitvijo pravice do samoodločbe resno in da jo hočemo izpeljati demokratično ter na miroljuben način.” Narod, ki v mednarodni skupnosti ni imel jasne podobe, je z razglasitvijo lastne države in njeno ubranitvijo pred agresijo JLA korenito spremenil svoj položaj – Slovenija se je nespregledljivo umestila na politični zemljevid sveta. Tudi njeno gospodarsko postavljanje na lastne noge po prvem pričakovanem radikalnem padcu ob razpadu jugoslovanskega trga je v mednarodni javnosti zbujalo priznanje. Za Zahod je bil začetek samostojne slovenske poti obetaven, kar se je potrjevalo v naslednjih korakih: članstvo v Evropski zvezi in Natu, prevzem evra, predsedovanje Evropski zvezi. Potem pa …

Svetovna gospodarska in finančna kriza je razkrila slovenske notranje slabosti, predvsem pa posledice nedokončane tranzicije. “Od takrat svet spoznava drugačno Slovenijo in nas vse težje razume. Ne razumejo nas, kako je mogoče tako zavoziti cvetočo državo,” je dejal Peterle. Prijatelji in partnerji v tujini tako ne razumejo, da pet let nismo uspeli izpeljati nobene korenitejše reforme, da ne znamo črpati evropskih sredstev, da v dvajsetih letih nismo uspeli spraviti pod streho nekaterih nujnih infrastrukturnih projektov, kot je drugi tir do Divače do Kopra, da se nismo jasno opredelili do totalitarne preteklosti in ne pokopljemo mrtvih, da se, radikalno razdeljeni, ne znamo dogovoriti za ključne nacionalne cilje, da so zlasti banke v večinski državni lasti zapravile milijarde za neproduktivne namene, za prevzeme, ne za tehnološki napredek, da smo pristali v vrhu korumpiranih držav, da se je zgodila mariborska cerkvena katastrofa …

Očitno je postalo, da slovenska kriza ni posledica svetovne – ta je le “slekla cesarja do golega”. Ključni težave so torej domače, zato je čudenje iz tujine predvsem klic samorefleksiji.

Kje je razlog za razvojno blokado? Peterle enega ključnih dogodkov, ki se preusmerili obetavo slovensko pot, vidi v samorazpustu zgodovinsko uspešne koalicije Demos in nerazumnem podiranja njegove vlade. Razpust Demosa in taktična povezava levega dela Demosa s starimi političnimi silami je namreč za dvanajst let odprl možnost prevlade strankam komunističnega porekla, s čimer se je zaprla pot za nadaljevanje pomladne tranzicijske strategije in skozi restavracijo starega začelo nazadovanje. Obtičali smo v Kardeljevi dogovorni ekonomiji s političnim bančništvom, klientelizmom, sistemsko korupcijo in oblastno strukturo, ki prepeva e viva il communismo … Nadaljujejo se partijski koncepti v pojmovanju politike, odnosu do skupnega premoženja, do državljanov in do tujcev. Povedano na kratko: na Slovenskem se nadaljuje socializem. V tej luči je treba gledati tudi zamenjavo vlade pred letom dni: sedanja se ni znašla v sedlu zato, da bi izvedla reforme, ampak predvsem zato, da do tistih reform, ki jih je dobro zastavila odstavljena vlada, ne bi prišlo. In tako se nadaljuje “kupovanje časa za drage obresti” – kdo jih bo plačal, je jasno: državljani.

Kaj storiti v takem položaju? Jasno je, da za zavoženo stanje nis(m)o krivi vsi, za drugačno podobo Slovenije pa smo po Peterletovem prepričanju vsi odgovorni. Odgovorni smo za to, da ne bo leto 1941, kot si želijo nekateri, obveljalo kot glavna usmeritev. To je mogoče doseči tako, da državi vrnemo status vrednote, politiki pa vlogo služenja. Samo poštena politika, je poudaril evopski poslanec, lahko povrne zaupanje ljudi v lastno državo. Ključno vlogo morajo pri tem prevzeti pomladne stranke. Ne glede na “komunikacijske motnje” med temi strankami (gre za pregreta razhajanja ob noveli zakona o arhivih) Peterle ne vidi boljšega izhodišča pri delu za skupno slovensko prihodnost, kot so vrednote osamosvojitve. Tem vrednotam pa je vendarle privrženih veliko ljudi, ki jim je slovenska država osebna stvar in hočejo nesebično delati za drugačno Slovenijo. In tako smo pri začetni anekdoti o ponavljanju osamosvojitvene vaje, ki je tudi v jedru prizadevanj civilne pobude Prebudimo Slovenijo.

Podjetništvo, inovativnost in odgovornost

Kako pa je s slovenskim gospodarstvom – kje so razlogi za njegovo blokado in možnosti preboja v ustvarjalno prihodnost? Odgovore na ta vprašanja je iskal dekan Fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštititu dr. Žiga Andoljšek.

Prvi slovenski probem je že “zatečeno stanje”, ki je rezultat tega, da nismo zmogli narediti korenitega reza z ekonomskimi praksami prejšnjega sistema. Prevzeli naj bi nov gospodarski model, a se to v marsičem ni zgodilo – kot se ni zgodilo s političnim modelom. Zavili smo ga sicer v celofan demokracije, v jedru pa je marsikaj ostalo nespremenjeno. Prav politično nespreminjanje pa je pomembno krojilo gospodarstvo. Podjetja, ki so bila nekdaj v družbeni lasti, so se lastninila tako, da jih je »odkupila« država in tako v njih ohranila neposreden vpliv, drugi del podjetij pa so odkupili takratni menedžerji, ki so imeli notranje informacije in dostop do bančnih virov slovenskih državnih bank. Resnega lastninenja odprodaje podjetij novim lastnikom tako rekoč ni bilo, podjetništvo, ki se je vendarle na novo razvojalo, pa se je usmerjalo predvsem v storitvene dejavnosti in v zelo majhni meri v proizvodnjo.

Zvrstile so se številne napačne poslovne odločitve. Zasebni podjetniki denimo so, tudi zato, ker niso videli novih priložnosti v svoji panogi, ker so bili premalo inovativni in so premalo vlagali v razvoj, (pre)pogosto investirali v nove dejavnosti zunaj svoje panoge, se zanje, ker so obetale visoke donose, tudi visoko zadolževali. V državnih podjetjih pa so se menedžerji v strahu, da bodo ob spremembah oblasti razrešeni, namesto s prihodnostjo podjetij ukvarjali s svojim položajem, ki so ga želeli rešiti s prevzemi podjetij. Pot za to je vodila prek pretiranega zadolževanja, ki pa je bilo največkrat spodbujeno kar s strani samih bančnikov.

Ti so po besedah dr. Andoljška ključni krivci za prezadolženost slovenskega gospodarstva. Bankirji so v letih pred gospodarsko krizo in po prevzemu evra leta 2007 dobili izjemen dostop do tujih virov sredstev, ki pa so bili manj kakovostni, saj so bili večinoma kratkoročni. Ta poceni denar so nato bankirji ob spodbudi države kot lastnice bank posojali za financiranje dolgoročnih investicij z obljubo, da bodo kreditne linije v prihodnje redno podaljšavali. Na to čer je nasedlo veliko investitorjev tudi z dobrimi projekti. Kriza je namreč bankirske obljube odplaknila, saj so ti v spremenjenih okoliščinah od podjetij najprej zahtevali dodatna zavarovanja, nato pa kreditnih linij niso podaljševali ali pa so že odobrene linije preklicali. Številne investicije so tako ostale nedokončane in niso mogle ustvarjati pozitivnega denarnega toka, iz katerega bi bilo mogoče vračati posojila. Polomiji se ni bilo mogoče izogniti.

Kaj nas vendarle lahko potegne iz takega položaja? Dr. Andoljšek je na prvo mesto postavil podjetništvo. Potrebujemo ustvarjalne in dobro informirane podjetnike, ki bodo sposobni povezati delo in kapital, da izpeljejo zastavljeni projekt, in so pri tem je pripravljeni sprejeti tudi določeno tveganje. Podjetništvo je ključni generatov novega dela, novih zaposlitev torej, ki edino resnično omogočajo ljudem, da se izkopljejo iz revščine. Da bi omogočili razcvet podjetništva, pa je nujno treba opustiti prakse slovenske inačice tovarišijskega kapitalizma, ki mu upravičeno lahko rečemo kar udbokapitalizem .

Podjetništvo pa je neposredno povezano z inovativnostjo, ki po Andoljškovih besedah ni le v dobrem usklajevanju proizvodnih dejavnikov in obvladovanju poslovnih procesov, temveč išče nove odkritja, izboljšane pristope, ki omogočajo doseganje boljših učinkov s tem, kar imamo na voljo. Le z inovativnostjo lahko stopamo v korak s primerljivimi državami, ki nam ta čas še dodatno uhajajo. Indeksi industrijske proizvodnje tako kažejo, da je bila Slovenija v letu 2012 na ravni leta 2010, Avstrija pa v leta 2012 za 6,6 % boljša kot leta 2010, Nemčija za 5,7 % boljša , Češka za 4,8 % … Bomo vendarle zmanjšali te zaostanke?

Da bi to dosegli, moramo okrepiti tudi odgovornost. Dokler se v slovenskem gospodarstvu v tako velikem obsegu srečujemo z neizpolnjevanjem pogodb, zanemarjanjem kakovosti, zlorabljanjem ljudi in okolja, je težko pričakovati ustvarjalen preboj.

V takih razmerah je prav, da se ozremo tudi na priporočila, ki jih glede ekonomskih vprašanj ponuja Cerkev. Dr. Andoljšek je med drugim opozoril na apostolsko spodbudo papeža Frančiška Veselje evangelija. Nekateri v njej sicer vidijo nekakšno socialistično naravnanost, kar pa je daleč od resnice. Papež Frančišek v ničemer ni preklical vsebine 42. točke okrožnice Janeza Pavla II. Centesimus Annus, kjer se je Cerkev jasno zavzela za svobodno ekonomijo pred marksizmom, saj je svobodna ekonomija najbolj podobna naravi svobodnega človeka. V duhu sedanjega papeža je zato zavzemanja za socialno tržno gospodarstvo, ki ga usmerja dober pravni okvir in etično ravnanje vseh deležnikov.

Ali bo Slovenija s sedanje prelomne točke znala in zmogla iti po tej poti? Morda bo vsaj del odgovora na to vprašanje jasen do novega srečanja pobude Prebudimo Slovenijo jeseni na Otočcu.