Pot resnice, tolažbe in upanja
Pot resnice, tolažbe in upanja
S knjigo Izvir solza želi to sporočilo ponesti med vernike. Solze privrejo, kadar se nas nekaj globoko dotakne: ko nas pretrese in zlomi trpljenje, ko nas pretrese bolečina drugega, ko nas gane njegova šibkost, ko se nas globoko dotakne njegova žalost ali ko nas prevzame veselje ob vnovičnem srečanju, prejeti ljubezni ali odpuščanju. Ko se zdrobijo naša kamnita srca, iz njih priteče voda, kakor je pritekla iz skale v Meribi sredi puščave.
Jean Vanier pravi, da vsak izmed nas v svoji dragoceni edinstvenosti ni poklican, da bi najprej »nekaj naredil«, ampak da bi sebe prepoznal kot ljubljenega. Vendar to lahko storimo le, če prej prepoznamo drugega; kot bi nam končno prejeta in sprejeta ljubezen odprla oči. Avtor opozarja, da je najzanesljivejša evangeljska pot nejasna pot povezovanja z ubogimi in neljubljenimi, s katerimi se srečujemo na svoji poti; a tudi s tistimi, ki jih nosimo v sebi kot ranjenega otroka, ki ga ne želimo več poslušati.
Ob branju knjige Izvir solza se sprašujemo, kakšna je »naša« zaveza. Ob kom, s kom, kako in k čemu smo poklicani? Anne-Sophie Andreu je v spremni besedi zapisala: »Vsi smo povabljeni na gostijo zaveze – kot starejši ali kot izgubljeni sin – in samo od nas je odvisno, ali bomo zaplesali.«
Preberite tudi:
Družinski kotiček - Jean Vanier, Jezusov prijatelj
J. Vanier v Sloveniji
Templetonova nagrada Jeanu Vanierju