Študijsko leto prava se je začelo s tako imenovano rdečo mašo, ki jo je pripravilo Akademsko društvo Pravnik, v ljubljanski stolni pa jo je daroval novoimenovani ljubljanski nadškof Stane Zore. Ta se je po maši v Galeriji Družina srečal s premierjem Mirom Cerarjem. Pred mašo so pripravili tudi predavanje na temo Pravniki in politiki - med načelnostjo in pragmatizmom, o čemer je govoril pravnik Anton Tomažič.

Maše so se poleg študentov prava udeležili tudi ustavni pravniki Marko Šorli, Jan Zobec, Mitja Deisinger, Ernest Petrič in Lovro Šturm. Pri rdeči maši so Svetega Duha prosili za razsvetljenje pri delu in študiju oziroma zato, kot je dejal Stane Zore, »da bi Njega, ki je pravičen in usmiljen, Njega, ki svojo pravičnost izkazuje z usmiljenjem in prizanašanjem, prosili, naj navdihuje naša prizadevanja za pravičnost in pravico na tem našem svetu in v tej naši domovini.« Pri delu pravnikov pa po njegovem mnenju ni dovolj le pravica, temveč tudi ljubezen. »Človek lahko izpolni vse predpise postave, pa zaradi tega še ni služabnik pravice in resnice. Da postava lahko začne izpolnjevati svoje poslanstvo potrebuje dopolnitev, ki jo Jezus povzame v besedi 'ljubezen', božja ljubezen.« To je bistvena sestavina, saj z njo postava doživi dopolnitev in stopi v odnos. Brez ljubezni pa »namenjena sama sebi, je zagledana sama vase in tudi služi sama sebi.« V odnosu pa je namenjena »človeku, njegovemu dostojanstvu in njegovi nedotakljivi enkratnosti«. nato je Stane Zore spregovoril o povezovanju države in verskih skupnosti. »Čeprav so ustavno samostojne ustanove, ločene druga od druge in avtonomne v svoji ureditvi, imajo enako poslanstvo, njihovo poslanstvo je človek, njegovo blagostanje. Vrednote, temeljne svoboščine in človekove pravice slovenskega in evropskega pravnega reda so v službi zagotavljanja in varovanja telesne, duševne in duhovne integritete vseh ljudi, tako posameznikov kot tudi članov skupnosti, zlasti tistih osnovnih: družine, naroda in seveda tudi civilne družbe.«



Poudaril je, da se pravni red države zavzema za človekovo dostojanstvo z načelom »ljudske suverenosti, demokratičnosti, pravnosti, socialnosti in enakopravnosti vseh ljudi. Vseh ljudi! Ob tem razglaša in varuje nedotakljivost vsakega človekovega življenja in njegove osebne svobode. Osebna svoboda pa ni abstraktna, ni zamegljena in brezoblična. Osebna svoboda je konkretna in ima konkretne izraze. K osebni svobodi nujno spadajo svoboda vesti, svoboda veroizpovedi, svoboda gibanja, izražanja, združevanja, dela, izobraževanja, znanosti in umetnosti, gospodarske pobude in zasebne lastnine, … Prav zato je uresničevanje osebne svobode vedno tudi preverljivo!« Znova je na prvo mesto postavil človeka, ki je po njegovih besedah cilj oziroma temeljna vrednota vseh družbenih usmeritev in dejavnosti Cerkve, zato morajo biti razmere primerne za človekov razvoj, sodelovanje z drugimi posamezniki in skupnostmi, da se lahko neodvisno odgovorno odločajo o čim več zadevah svojega življenja. Cerkev in država sta poklicani k ustvarjanju zunanjih in notranjih razmer za človekovo blagostanje, zato morata sodelovati, je sklenil Stane Zore. »Obe morata brez strahu stopiti v odprt in spoštljiv dialog in v njem vztrajati. Zaradi človeka morata oblikovati in vzpostaviti trajne oblike sodelovanja na osebni in na institucionalni ravni. Srečevati se morata v konkretnih projektih, ki so pomembni in koristni za vse: v vzgoji, izobraževanju, kulturi, zdravstvu, socialnem varstvu in dobrodelnosti.« Pri tem pa ne tekmujeta med seboj, ampak pomagata nevednemu, bolnemu, ostarelemu ali revnemu človeku. »Takšno sodelovanje med državo in Cerkvijo zaradi skupnega dobrega vseh ljudi, za prebivalca Slovenije pomeni, da si bodo institucije države kot tudi verske skupnosti, posebej pa še Cerkev, prizadevale za oblikovanje aktivnih državljanov, ki državi in njenim ustanovam ne bodo obračali hrbta.« Nezaupanje državljanov je veliko po mnenju ljubljanskega nadškofa, ker »ne doživijo, da je država zaradi človeka, ko pa pridejo do tega spoznanja potem vedo, da z aktivnim delovanjem v državi stopajo v odnos s človekom in skrbijo za človeka, za prebivalca Slovenije, ki veruje, ki je kristjan. To pomeni, da si ob vsem tem prizadeva tudi za živo vero, pridobiva svoj poseben izraz in potrditev v skrbi za bližnjega, v skrbi za človeka in je sad spreobrnjenja srca, ki je usmerjeno k Jezusu.«



Maša za pravnike in študente prava se imenuje rdeča, ker je to barva pravičnosti in Svetega Duha. V zahodnoevropskih in anglosaških državah jo obhajajo že več sto let, pri nas pa je bila prvič organizirana leta 2005 in od takrat je tradicionalna.


Vir: Radio Ognjišče
Fotografije: Tatjana Splichal