Zelo razumem ljudi, ki so utrujeni od politike. Ki si želijo česa drugega, česa, kar bi jih osrečilo ali jim vsaj dalo občutek smiselnosti življenja. Ki se ambiciozno, a tudi požrtvovalno posvečajo znanstvenem delu ali pa preprosto le vestno opravljajo svojo službo; ki bolj kot vse cenijo zavetje dragih ljudi; in seveda tiste, ki iščejo tolažbo, kakršne svet ne more dati. V razmerah, v katerih živimo, je na neki način razumljiv tudi njihov visceralni odpor do politike: to, da vsak stavek o politiki doživljajo kot vdor nasilnih koristolovcev v zadnje pribežališče svoje sreče.

Enak odziv vzbujajo tudi stvari, ki po uveljavljenem mnenju sicer naj ne bi imele zveze s sodobno politiko. »Ne moremo kar naprej poslušati krvavih zgodb o preteklosti,« govorijo številni mlajši ljudje. »Četudi je morda res, da so generacije naših (starih) staršev doživele katastrofo, je to njihova zgodba. Nočemo si greniti vsega svojega življenja s to mislijo.« Za takšne besede ni težko najti psihološ...