Dvanajstega februarja v svetem letu 2000 je v frančiškanskem samostanu na Tromostovju v sluhu svetosti umrl p. Marijan Valenčak. Na obletni dan odhoda v večnost so se ga bratje frančiškani spomnili z mašo in molitvijo na grobu. Pokopan je v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja, kjer je preživel večji del svojega redovnega življenja, v stranskem oltarju Srca Jezusovega, kjer je bila več desetletij njegova spovednica s skoraj ves dan prižgano lučko.

p. Marjan Čuden: »Želimo se spominjati, kot se spominja kairos, milosten čas«

»Človek, ki nima spomina, nima prihodnosti,« je citiral papeža Frančiška provincial p. Marjan Čuden, ki je ob somaševanju sobratov frančiškanov – prišli so tako rekoč iz vseh slovenskih samostanov – vodil mašo ob 15. obletnici smrti svetniškega sobrata. »Eden od razlogov, da smo nocoj tukaj, je, da se spominjamo, zato da bi imeli prihodnost. To ne velja samo za človeka, velja tudi za narod, za Cerkev, za našo provinco. Če se ne spominjamo, nimamo prihodnosti. Danes naš spomin ni splošen, ampak poseben, želimo se spominjati p. Marijana Valenčaka ob 15. obletnici njegove smrti, da bi ob tem še bolj jasno videli, kakšno smer ima naša prihodnost.

Provincial je dejal, da se lahko sobrata spomnijo kronološko. »Lahko bi naštel njegov nekrologij: da se je rodil v Velenju leta 1913, da je mlad stopil v naš frančiškanski red, da je želel biti misijonar na Kitajskem, pa mu je to preprečila bolezen in druga svetovna vojna ... Da je opravljal službe ves čas v tem samostanu, bil je 12 let provincial, provincialni vikar, ekonom, tajnik, gvardijan, magister-vzgojitelj, dolga leta zvest in predan spovednik … Pa ne vem, če bi čutili, da smo obudili tisti spomin, ki kaže na prihodnost. Nekrologij samo prebudi zanimanje. Želim se spominjati drugače. In sicer tako, kot se spominja kairos, milostni čas. Želim se p. Marijana spominjati na milostni način. Če obstaja milostni čas, obstaja tudi milostni spomin.,« je dejal p. Čuden.»Milostni spomin prikaže vse njegovo bogastvo v vsej njegovi svetosti. Ni me strah tega izraza. Tako ga čutim, tako mi kairos, milostni spomin, govori.«

p. Marijan Valenčak je umrl v svetem letu 2000, star 87 let (foto Tatjana Splichal)

»Prihodnjič, ko boste obhajali, naredite to bolj sveto, bolj spoštljivo«

Prvo, kar je p. Čuden v milostnem spominjanju izpostavil, je Valenčakova »zaljubljenost v Kristusa«. Za sv. Antona Padovanskega so rekli, da če bi se izgubil evangelij, bi lahko iz njegovega življenja napisali novega. »Dobršen del evangelija bi lahko zapisali tudi po življenju p. Marijana. Dobršen del življenjepisa sv. Frančiška bi lahko zapisali po življenju p. Marijana.«

Na način sv. Frančiška je bil p. Marijan navdušen, potopljen v evharistijo, je dejal provincial: »Za sv. Frančiška piše, da ko je prejel obhajilo, je bil zamaknjen. Kar obseden je bil od Kristusove prisotnosti. Nekaj podobnega je bilo pri p. Marijanu Valenčaku.« P. Čuden je povedal prigodo, ko je še kot bogoslovec pomagal v cerkvi na Tromostovju. Neka gospa je ravno med obhajilom bila pri spovedi in je prišla po maši prosit, če bi jo kdo obhajal. »Seveda sem šel v tabernakelj po Najsvetejše in jo obhajal, p. Marijan pa je to opazoval iz samostanskega molitvenega kora. Potem me je počakal in mi rekel: Prihodnjič, ko boste obhajali, naredite to bolj sveto, bolj spoštljivo. To je izrekel s tako milino, da sem si do danes zapomnil njegov nauk.«

»Strog do sebe, širok do sobratov«

Še en milostni spomin na p. Valenčaka je v pridigi izpostavil p. Čuden: ponižnost. »Ponižen iz srca. Pa ne tista ponižnost, ko mislimo, da ob njej izgubiš svojo dostojanstvo. Zdrava ponižnost. Kakšna je to? Izhaja iz stavka apostola Pavla, ki pravi: kaj pa imaš, česar nisi prejel? In če si prejel, kaj se ponašal, kot da nisi prejel? P. Marijan ni samo vedel za ta citat, živel ga je. In če vemo, da imamo v vsem Boga, je ponižnost naša največja resničnost. Iz tega spoznanja bo ponižen najbolj pristen. Tako spoznanje je imel tudi Frančišek, zato je rekel, naj se imenujemo manjši bratje. Lahko bi si rekli tudi ponižni bratje. Ali še lepše: ponižni, pristni bratje. In kdor je na tak način ponižen, lahko sprejema drugačnost drugega. Takšen je bil p. Marijan: strog do sebe, ampak zelo širok do nas bratov.«

»V molitvi je bil močan, čeprav telesno tako krhek«

Milosten spomin na p. Valenčaka je po besedah provinciala tudi njegova molitev. »Molitev p. Marijana je bila kontemplacija – to pomeni, da je resnico Boga našel in v njem živel. To počnejo svetniki na zemlji in svetniki v nebesih. Patru Marijanu pri molitvi ni bilo mar besed, iskal je molitveno samoto. Nimamo nobenih debelih zvezkov, kjer bi si zapisoval molitve. Ni imel potrebe po besedi, imel je potrebo po Bogu. In v molitveno samoti ga je iskal in našel na kontemplativen način. Kako potrebujemo njegovo gorečnost! Ko bo p. Marijan kdaj, tako upam, razglašen za blaženega, si želim, da bi bil zavetnika nove evangelizacije. Tam beremo, da bi z novo gorečnostjo oznanjali Kristusa. To gorečnost vidim v njem. Gorečnost nii bila v zategnjenosti, ampak v veselju. Veselju do življenju. Veselju do Boga do ljudi. Veselje da človeku moč. To veselje je nosilo p. Marijana, da je bil močan,čeprav je bil tako krhek.«

Srčna dobrota se je pokazala tudi v odpovedi kosu kruha

Ob srčni dobroti, ki jo je izpostavil kot naslednji milostni spomin na p. Valenčaka, je provincial povedal ganljivo zgodbo človeka, ki je bil skupaj s p. Marijanom po drugi svetovni vojni šest let zaprt. Na prisilnem delu so zidali bloke na Žalah. Ko je bila malica in so dobili kruh zavit v papir, se p. Marijan temu odrekel in ga dal nekomu, ki je bil šibak, ki je bil bolj izčrpan kot on. Da ne bi kdo posumil, kaj je naredil, je v papir zavil kos opeke in šel nekam stran, da bi na samem pomalical, v bistvu je bila to junaška odpoved.

Da je šel p. Marijan le redko iz samostana, morda le na obisk domov ali v drug samostan, je dejal p. Čuden. »Kadar pa smo mladi bogoslovci prišli k njemu, bil je gvardijan, da bi šli za en dan smučat, je rekel: »Pojdi, potrebuješ, prav da greš.« Tudi tu se je pokazalo, je dejal p. Čuden, kako je bil strog do sebe, a velikodušen do drugih v srčni dobroti.

Ob koncu so patri frančiškani molili na grobu svetniškega sobrata (foto Tatjana Splichal)

»Spominjamo se ga kot preroka prihodnosti«

Še na druge svetniške kreposti je spominjal p. Marjan Čuden v nagovoru pri maši ob 15. Obletnici smrti sobrata. Kot je dejal, je svetost p. Marijana najlepše opisal celjski opat Friderik Kolšek, ko je za zagrebške škofije poizvedoval o p. Vošnjaku, so mu rekli župljani Šmartna, kjer je p. Marjan občasno pomagal: »Tak je bil kot p. Marijan. Kar njega pojdite pogledat, pa boste vedeli, na kakšen način je bil p. Vošnjak svet.«

»Spominjamo se ga danes našega p. Marijana tudi kot preroka. Ne le preroka preteklosti, ampak kot preroka prihodnosti. Morda je slučaj ali pa tudi ne, da dokumenti za letošnji generalni kapitelj frančiškanov govorijo o tem, naj bomo mi frančiškani preroki prihodnosti, tega, kar nas čaka, tega veselja pri Bogu, preroki večnosti. In glejte, na tak način se ga spominjamo: naj nam spomin na p. Marijana začrta pot za naprej.«

»Da bi ob pogledu na p. Marijana začutili domotožje po božji lepoti«

P. Marijan Valenčak je pokopan v kapeli Srca Jezusovega v cerkvi Marijinega oznanjenja. »V spovednici, blizu njegovega zadnjega počivališča, je delil milost spovedi. To je res milost. Spovednica vrača človeku dostojanstvo, mu vrača krstno poslanstvo, ga razbremeni. To je p. Marijan počel z dušo preroka oznanjevalca in manjšega brata. Tam je podoba srca Jezusovega, ki ga je s tako nežno ljubeznijo ljubil,« je dejal p. Čuden in sklenil nagovor, da je bil p. Marijan, redovnik, za katerega še posebej veljajo besede Janeza Pavla II.: »Redovnik, redovnica, to je božja sled v našem času, da bi ljudje ob pogledu nanj, začutili mir in domotožje po božji lepoti. To se mi največji razlog nocojšnjega spomina: da bi mi ob pogledu na tega redovnika, našega svetniškega brata p. Marijana, začutili domotožje po božji lepoti. Da bi nas zamikalo po vsem, kar je božjega.«

Provincial se je ob koncu pošalil, da si tako po domače, kakršen je bil njegov odnos s p. Valenčakom, da med njegovim nagovorom v nebesih protestira in pravi: »Nehaj, pretiravaš!« Bil je skromen do konca in takih besed najbrž ne bi radovoljno in z veseljem poslušal, je dejal provincial. »Vendar p. Marijan naj z vso preprostostjo in ponižnostjo sprejme naše občudovanje. Kajti to občudovanje nam kaže pot. Je obljuba prihodnosti, je naša zavest. Kdor se ne spominja, nima prihodnosti. Mi pa se želimo spominjati, da ne zgrešimo smeri.«