France Pibernik je pripovedoval o svoji mladosti in srečanjih z literati.


V četrtek, 8. maja, ob 19. uri je bila v galeriji Družina predstavitev knjige pesnika, pisatelja, esejista in literarnega zgodovinarja Franca Pibernika Drobci zamolklega časa, v kateri avtor opisuje svoje življenje in ustvarjanje od začetka druge svetovne vojne do sedanjosti. Pripovedovanje in razmišljanje popestrijo tudi njegove pesmi. Knjiga je posvečena sinu Andreju, katerega grafične podobe v njej občudujemo.

France Pibernik se je rodil v Suhadolah pri Komendi. Na ljubljanski univerzi je študiral slovenščino in književnost. Po diplomi pa se je posvetil profesorskemu poklicu. Poklicna pot ga je najprej vodila na gimnazijo v Dobrovo v Brdih, nato pa je učil na kranjski gimnaziji. Izdal pa je tudi več pesniških zbirk, esejističnih in literarnozgodovinskih del ter monografij. Zanimajo ga predvsem zamolčani literarni ustvarjalci iz prve polovice 20. stoletja.

Z avtorjem knjige se je pogovarjal Bogomir Štefanič, urednik revije Slovenski čas, pri kateri je Pibernik tudi redni sodelavec.

Kot je povedal France Pibernik, knjiga Drobci izgubljenega časa ni avtobiografija, ampak le njen del. V njej se sprehodi od svojega otroštva, ki ga je preživel na kmetiji, do zrelih dni, ko se je srečal z mnogimi aktualnimi pesniki in pisatelji, kot so Alojz Rebula, Edvard Kocbeck, Boris Pahor. Medtem se je moral spopasti s težkimi preizkušnjami druge svetovne vojne, nato pa se je znašel v socialistični Jugoslaviji. Družino je takrat pretresla tudi smrt brata Avguština – duhovnika. Gospod Pibernik ga je zelo pogrešal, v uteho pa mu je bil pisalni stroj, ki mu ga je zapustil. Na njem je napisal okrog 30 knjig. Čeprav je v njegovem predalu še šopek neobjavljenih pesmi, pa je zatrdil, da jih ne namerava izdati. »Neumno je, da bi starčki pisali pesmi,« je hudomušno pripomnil.

Že v gimnaziji je vedel, da bi rad postal učitelj, čeprav je priznal, da je literaturo, ki jo je sicer imel zelo rad, spoznal pozno. Zanimalo ga je tudi slikarstvo, kar se odraža v njegovih pesmih. Motive je iskal v naravi, v katero je z veseljel zahajal in jo vedno znova doživljal.

Gospod Pibernik se je razgovoril in s svojimi zgodbami navdušil zbrano občinstvo. Prav tako živo pa je tudi njegovo pisanje. Prav zato knjige Drobci zamolklega časa ne boste mogli odložiti do zadnje strani, kjer svoje spomine sklene: »Hvala Bogu, da je bilo tako! Toliko lepega in veliko bridkega tudi. Tako je bilo in ni moglo biti drugače. In z vsemi mojimi najbližjimi, z njimi, ki so še vedno z menoj.«

Video predstavitve:

Katja Cingerle