Ob sedemdesetletnici Nove Gorice je Območno združenje borcev za vrednote NOB Nova Gorica izdalo knjigo Narodu Gorico novo bomo dali v dar. Zbornik je uredil dr. Branko Marušič, pri pripravi sta sodelovala raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica in Goriški muzej. Posvečen je delovnim brigadam, ki so sodelovale pri graditvi Nove Gorice. V delu je zbranih kar 78 prispevkov različnih avtorjev, ki opisujejo obdobje, v katerem se je gradila Nova Gorica. Knjiga je opremljena s fotografijami iz tistega obdobja.



V prvem delu so zbrani prispevki, ki opisujejo obdobje zavezniške vojaške uprave v letih 1945–1947 v takratni coni A, ta je obsegala Trst, spodnji del Krasa in Vipavske doline, Gorico, Solkan, Brda in dolino Soče (razen Tolmina) do Predela. Zavezniška vojaška uprava je v tej coni odpravila narodnoosvobodilne odbore in znova uvedla večinoma italijansko zakonodajo. To je bilo burno obdobje, ki se je ob obisku zavezniške razmejitvene komisije kazalo v demonstracijah, resolucijah, transparentih, napisih na hišah in slavolokih, ki so ga organizirali komunisti.

Osrednje mesto v knjigi predstavlja spomenica Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje in Trst medzavezniški komisiji za proučitev vprašanj Julijske krajine v zvezi z določitvijo jugoslovansko-italijanske meje, ki s statističnimi podatki prikazuje strnjeno naseljenost Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini. Ti so sestavljali večinsko prebivalstvo in imeli v posesti devet desetin zemlje, medtem ko so Italijani ustvarjali le jezikovne otoke. Zahodna slovenska narodnostna meja je 13. stoletij ostala nespremenjena. Spomenica tudi ugotavlja, da je Trst narodnostno mešano mesto z močno slovensko manjšino in je gospodarsko odvisen od slovenskega zaledja. Opisuje krivice, ki sta jih povzročila Londonski pakt in rapalska meja, zatiranje Slovencev in Hrvatov v času fašistične Italije ter boj za svobodo in združitev z Jugoslavijo. Objavljeni sta pričevanji udeležencev pariške mirovne konference: Franceta Bevka in Josipa Štruklja.

Že v obdobju pred priključitvijo so delovne brigade regulirale potok Lijak, kar je v knjigi opisano z več prispevki. V drugem delu knjige so opisana dogajanja po priključitvi Primorske k Jugoslaviji. Vladalo je prepričanje, da meja ni dokončna. Tudi napisi na italijanski strani so označevali državno mejo kot začasno. Iz razočaranja nad izgubo Gorice in iz zahtev ljudi je nastala zamisel o graditvi nove Gorice. V tem delu je osrednja pozornost namenjena delovnim brigadam, ki so s silno propagando in indoktrinacijo pripomogle, da se je graditev mesta s pripravljalnimi deli 3. decembra 1947 začela. Do sredine novembra leta 1948 je pri graditvi sodelovalo 25 brigad s 5.5194 brigadirji, od teh osem brigad iz drugih jugoslovanskih republik s 1.847 brigadirji. Objavljeni so spomini številnih brigadirjev. V tretjem delu prispevki opisujejo nastanek Nove Gorice in njeno urbanistično ureditev, vlogo Nove Gorice kot obmejnega mesta, pa tudi pogled na nadaljnji razvoj mesta.


Na tem polju je zdaj zgrajena Nova Gorica.

Odred Jugoslovanske armade v coni A

Miloš Lozič je po večletnem zbiranju gradiva, med drugim tudi v Vojnem arhivu Srbije v Beogradu, pripravil knjigo Odred Jugoslovanske armade v coni A Julijske krajine (1945–1947), v kateri obravnava obdobje zavezniške vojaške uprave v takratni coni A. V uvodu je opisal zgodovinske okoliščine od Londonskega pakta dalje, ki je obljubil Italiji za njen vstop v prvo svetovno vojno slovensko Primorje in Istro, obdobje fašizma, drugo svetovno vojno, partizansko delovanje na Tržaškem in Goriškem ter delovanje zavezniške vojaške uprave v Italiji. Opisal je tudi pritisk zaveznikov v maju leta 1945, ko so grozili celo z vojno, če se jugoslovanska vojska ne bi umaknila z ozemlja Trsta in Gorice z okolico ter z desnega brega Soče ter ne bi prepustila tega ozemlja zavezniški vojski.

Dramatična pogajanja z zavezniki so privedla do podpisa Beograjskega in pozneje Devinskega sporazuma. Ker pa se Jugoslavija ni bila pripravljena odreči temu ozemlju, je dosegla, da na tem območju (Cona A) ohrani svojo vojaško prisotnost z odredom vojske (približno 2.000 vojakov), ki je bil lociran na Krasu, s sedežem v Opatjem selu, vendar pod zavezniško vojaško komando. Opisana sta delovanje odreda in njegova razporeditev po posameznih krajih na Krasu. V času poteka pariške mirovne konference so se zaostrili odnosi z zavezniki in nastajali so tudi incidenti. S podpisom Pariške mirovne pogodbe so se začele priprave za demobilizacijo. Odred je aprila 1947 zamenjala prva proletarska brigada iz Postojne.

Objavljeni so spomini borcev, ki so bili v tem odredu in opisujejo razmere v odredu in odnose z zavezniško vojsko. Prvič so v slovenščini objavljeni Sporazum o Julijski krajini med Jugoslavijo ter Veliko Britanijo in Združenimi državami Amerike (Beograjski sporazum), podpisan 9. junija 1945 v Beogradu, in Sporazum med zavezniškim vrhovnim poveljnikom na sredozemskem območju operacij in vrhovnim poveljnikom jugoslovanske armade, ki je bil podpisan 20. junija 1945 v Devinu, ter prilogi k temu sporazumu.

Prispevki k zgodovini Brd 1914–1947

Avtorica knjige Prispevki k zgodovini Brd 1914–1947 Milena Beguš je gradivo za knjigo iskala v vaških kronikah in drugih zapiskih, v knjigah, ki opisujejo dogajanja med drugo svetovno vojno v Brdih, v arhivskem gradivu, zapisanih spominih, pripovedovanju še živih prič, pa tudi v zapiskih svojega pokojnega očeta. Opisala je čas prve svetovne vojne in obdobje fašizma, upor posameznikov in aretacije ter fašistično nasilje pri zatiranju slovenstva, kar je omogočilo delovanje organizacije TIGR. Glavnina knjige je namenjena prikazu odporništva, ki so ga organizirali komunisti. Knjiga je politično precej pristranska oziroma povsem nekritična do zlorabe komunistov sovraštva Primorcev do Italijanov, ki so jih od leta 1915 zatirali.