Foto: Tatjana Splichal



Sredi devetdesetih let sem skrbel za Tretji dan, krščansko revijo za duhovnost in kulturo. Tedanje ministrstvo za kulturo je v zadovoljstvo vseh sodelavcev kakovost revije tudi finančno primerno ovrednotilo. Dobro obveščen prijatelj mi je svetoval, naj se za dodatno utrditev revije obrnem še na Fundacijo za odprto družbo Georga Sorosa, ki je imela svoj urad na Vegovi ulici v Ljubljani. Niti malo nisem podvomil v uspeh. Uradniku sem izročil nekaj izvodov revije. Že pogled na naslovnico mu je zadostoval, da mi ni bil pripravljen dati niti obrazca za prijavo. Šele po daljšem premisleku sem dojel, da Sorosov projekt »odprte družbe« ni v ničemer podoben moji predstavi o njej. Sam sem pod tem naslovom razumel krepitev demokracije, razvoj civilne družbe, pluralnost medijev, popravo krivic, spravo ipd. In kako bi lahko mislil drugače, če se je Soros predstavljal kot filantrop. S faznim zamikom sem razbral zaporedje njegove samopredstavitve. Na prvem mestu je vendarle povedal, in tako dela še sedaj, da je vlagatelj. Njegov cilj so torej vlaganja, filantropija pa sredstvo, da je vlaganje »mehko« in vredno zaupanja.

Odprta družba torej nima prav nobene zveze z demokracijo in pluralnostjo, temveč ji gre izključno za podiranje vsega, kar bi se vlaganjem utegnilo upreti. To pa so najprej državne meje in nacionalna gospodarstva, zato so vlagatelji med drugim organizirali televizijski šov z masakrom zakoncev Ceausescu. Njuno javno ponižanje ni bilo namenjeno obračunu s komunizmom, temveč temu, da je ista klika, ki je diktatorski par linčala, vlagateljem, Natu in EU po hitrem postopku odprla meje.
A vključitev v mednarodne integracije je za vlagatelje lažji del posla. Mukotrpno delo zanje se začne, ko je treba odpreti še vrata srca. Tu pa so množice ne le previdne, ampak si iz srca ne pustijo kar tako zlepa iztrgati vere, družinskih vrednot, ljubezni do domovine in lastne kulture. Vlagatelji morajo torej na vseh frontah, seveda kot filantropi, razdejati izročilo, ki napolnjuje duše ljudi. Na vse načine jih gnetejo, da se začnejo sramovati svoje identitete. Tako jih pripravijo do sprejemanja novega, kozmopolitskega, seveda levega kulturnega modela. Kajti za desni – zanje nazadnjaški, ksenofobni, nacionalistični, protekcionistični ipd. – kulturni model vlagatelji razglasijo vse izročilo. V cefranje in poniževanje izročila vlagatelji vprežejo univerze, mirovne inštitute, zelene, LGBT skupine, migrante in kulturo. Umetniki, ki se jim odpira dostop do nagrad, galerij in predstav, v neskončno prevprašujejo »pereča družbena vprašanja«. Vse to prevpraševanje ima z umetnostjo kaj malo zveze, ima pa veliko z vnašanjem dvoma, ali je to, kar je bilo nekaj vredno še včeraj, res tako bedno, da ga je treba nadomestiti z »odprtim«, multikulturnim in kar je še temu podobnega.


Avtor komentarja je duhovnik Milan Knep. Foto: Marjan Pogačnik


Ko se sedanja vlada zavzema za večjo medijsko uravnoteženost, se z različnih koncev sveta zaslišijo kritike, da gre za posnemanje Orbana, ki je že omenjenemu vlagatelju pristrigel peruti. Za temi glasovi iz tujine, ki vlivajo samozavest kolesarjem pred RTV, stojijo novodobni knezi, ki širijo svojo posest na tuja, žal tudi na naša tla. V dušah ranjene množice rade verjamejo, da osebne probleme rešujejo tudi tako, da s preprostim kričanjem postajajo subjekt novega družbenega reda. Ugriznile bi tistega, ki bi jim povedal, da ponavljajo zmoto domoljubov, ki so povsem nevede, v želji, da bi osvobodili domovino, pred petinsedemdesetimi leti v resnici postali orodje revolucije in enoumja.

*Avtor komentarja je duhovnik Milan Knep.*