Tik pred svetim tridnevjem, na večer zadnjega marčnega dne, je pobuda Vseposvojitev spletno verno občestvo povabila k skupni molitvi križevega pota in premišljevanju trpljenja, ki ga je kot posledico dogajanj med drugo svetovno vojne in neposredno po njej pretrpel slovenski narod. »Trpljenje nedolžnih v naši travmatični preteklosti je orjaški zaklad milosti, ki še čaka, da ga odkrijemo – posebej zdaj, ko v kriznem času pandemije razdeljenost pri nas nevarno narašča,« je bilo zapisano v vabilu k molitvi križevega pota, ki so se je, kot je bilo razvidno iz zahvalnih sporočil, udeležili molivci ne le iz matične Slovenije, temveč tudi zamejstva in izseljenstva (Argentine, Severne Amerike, nekaterih evropskih držav …).

Zbrane je v uvodu pozdravila pobudnica gibanja Vseposvojitev Romana Bider. Poudarila je pomen takšne skupne molitve in spominjanja trpljenja, ki ga je dal skozi slovenski narod, saj »kljub časovni odmaknjenosti še zdaleč nismo preboleli strahot bratomorne vojne; primanjkuje nam sočutja, resnicoljubja in zaupanja, da vsak sprejet križ vodi k novemu življenju«. Opozorila je na to, kaj se zgodi posamezniku – enako pa velja tudi za narodno skupnost –, če se predolgo ne zmeni za lastno resničnost: sčasoma namreč postane slep zanjo, kar pa ni brez posledic, saj takšno stanje slabi človekovo in narodovo vitalnost. »V sedanji stiski in v premagovanju pandemije s kovidom bi bili uspešnejši, če nas ne bi razjedala nevarno rastoča sovražnost,« je prepričana Romana Bider. Eden od korakov v drugo smer, »v smer medsebojne povezanosti in zavezanosti dobremu«, pa je po njenih besedah prav poklon vsem smrtnim žrtvam med prebivalstvom Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej – s posebnim poudarkom prav na besedi »vsem«. In temu je namenjena pobuda Vseposvojitev: spominjanju in molitvi za vse žrtve vojnega in povojnega zla, kajti »vsi so bili ljudje, naši in Božji, rojeni v tistih žalostnih časov«. Pobuda Vseposvojitev tako varuje spomin na prednike, takšna spominska drža pa ne pomeni nekakšne zazrtosti v preteklost, temveč hkrati pomeni »skrbeti za lastne korenine, za skupno človeškost, identiteto in tudi za prihodnost«.

Svoj nagovor je Romana Bider sklenila z mislijo na Ivana Cankarja. Ta je namreč o slovenski deželi, kjer se letos veselimo 30 let državnosti, zapisal, da je Božja setev pognala kal in rodila, da so zrasla nebesa pod Triglavom, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu, blagoslovljenemu rodu. »Naj Bog, ki je s križem premostil brezno greha, blagoslavlja tudi pot čez našo kalvarijo, da se nam srca napolnijo z vero, upanjem, ljubeznijo in veseljem,« je še dejala pobudnica gibanja Vseposvojitev.


FOTO: splet

Podobe postaj križevega pota slovenstva

Molitev 14 postaj križevega pota slovenstva so pripravili Lojze Grojzdek (prebrala Urška Knez), Janez Juhant, Helena Janežič, Joži Cvelbar, Matija Cencelj, Janez Turinek, Stanislava Knez, Bogdana Počivavšek, Damjan Štih, Helena Jaklitsch, Marijan Peklaj (prebral Branko Cvelbar), Marko Fink, Franci Nahtigal in Ana Kos (prebrala Romana Bider), petnajsto – vstajenjsko – postajo pa Melita Čušin.

Molitev, ki je pretresljivo prepletla niti Jezusovega trpljenja s trpljenjem slovenskega naroda, slovenskih mater, slovenskih Veronik, slovenskih Simonov, slovenskih fantov brez groba …, so spremljale fotografije, ki so simbolizirale številne postaje križevega pota slovenstva. Pred molivci so tako vstale podobe umika čez Ljubelj pred revolucionarnim nasiljem; križcev žrtev (večinoma ranjencev in bolnikov) iz brezna pri Konfinu pri Grčaricah; križa iz Kočevskega Roga; Brezjanske Marije, zaščitnice Slovencev, ko je bila leta 1945 na begu pred represijami; množičnega grobišča, ki so ga julija 2020 odkrili v Kočevskem Rogu; posmrtnih ostankov 27 umorjenih, ki so jih aprila 2016 izkopali iz Krimske jame; otrok, ki so zaradi revolucionarnega nasilja postali sirote; pogrebne procesije, ki so se je leta 1951 udeležile same ženske; posmrtnih ostankov žrtev v Hudi jami, ki so se najprej prikazale raziskovalcem, ko so 3. marca 2009 prebili še zadnjo pregrado; ostankov žice, s katero so bile zvezane roke umorjenih v Hudi jami; Jame pod Macesnovo gorico, kjer je največje grobišče v Kočevskem Rogu pobitih domobrancev; spominskega križa, ki opominja na žrtve revolucije iz župnije Rovte, kjer je bilo med vojno in po njej pobitega skoraj petina prebivalstva; Orlovega vrha v Ljubljani, kjer je domobransko pokopališče, v katerem je pod zemljo več kot 150 ljudi, nad njimi pa je zaradi oblastne samovolje še vedno sprehajališče in pasji poligon; spominskega parka Teharje.

Znamenja upanja

Čeprav se včasih zdi, da se v družbi dejansko ne zmenimo za to in takšno narodovo resničnost, ki se zato iz preteklosti nerazrešena seli v prihodnost, pa to ne bi bila prava podoba dejanskega dogajanja. V nagovoru ob sklepnem blagoslovu je tako dr. Janez Juhant zbrane pri križevem potu seznanil s tem, da je prav tisti dan od državnega tožilca prejel obvestilo, da je bil rehabilitiran drugi duhovnik iz vrste tistih, za katere je iz duhovniških vrst prišla pobuda za razveljavitev krivičnih povojnih sodb. Po duhovniku Francetu Kimovcu (znani skladatelj in ljubljanski stolni prošt je bil leta 1949 obsojen na pet let odvzema prostosti, tri leta izgube državljanskih pravic in zaplembo premoženja) je bila tako razveljavljena tudi sodba proti duhovniku Jožetu Ovnu (duhovnik iz Št. Vida pri Stični je bil leta 1946 obsojen na šestletno zaporno kazen s prisilnim delom, tri leta izgube političnih pravic in zaplembo premoženja). Na podlagi peticije, ki je bila na državno tožilstvo naslovljena oktobra 2019 in je zahtevala sprožitev postopka za varstvo zakonitosti zoper montirane sodbe slovenskim duhovnikom v času nekdanjega režima, je bilo sicer do danes, kot je dejal dr. Juhant, vloženih 15 zahtev (peticijo je podpisalo več kot 300 podpisnikov, večinoma iz vrst duhovnikov, predstavili pa smo jo tudi v Družini).

Takšne spremembe, ki so plod prizadevanj mnogih po različnih krajih in v različnih okoliščinah, po Juhantovih besedah prinašajo znamenja, da Slovenija upanja rase in se kljub številnim težavam krepi za prihodnost.


FOTO: zajem zaslona