Marko Mušič: Jezi me, kadar slišim ali preberem izjavo samopašnega, domišljavega kolega, da sakralna umetnost ni več aktualna. FOTO: P. T.



Akademik Marko Mušič na področju arhitekture ustvarja že skoraj 60 let. »Podpisal« se je pod več kot petdeset arhitekturnih projektov, med njimi so tri cerkve ter več spominskih parkov in obeležij, poslovilnih vežic in pokopališč. »Je izjemen risar in samosvoj arhitekturni potohodec ter humanist, prepoznaven v posebni, včasih kontroverzni drži, ki vztraja 'proti toku časa' in arhitekturnim trendom,« so zapisali v utemeljitvi Prešernove nagrade. Pred dnevi (30. januarja) je dopolnil 80 let, »pa še vedno lovi duha 'arhitekture za vse čase', kot se je izrazil njegov oče, ter nagovor 'večnostne arhitekture', kot ga neslišno nagovarja nepreseženi mojster slovenske arhitekture, Jože Plečnik«.

Kaj pomeni Prešernova nagrada arhitektu? Nazadnje jo je arhitekt dobil pred 22 leti.

Ta nagrada je zame velika počastitev in pomembno, globoko in prepričljivo priznanje za moje delo. Obenem pa sem presrečen, da je to tudi nagrada »stroki«, da je torej ta nagrada po dolgem času počastila tudi arhitekturo in umetnost prostora nasploh, ki je veliko dodala naši, slovenski identiteti.

Kako na arhitekturi prepoznamo avtorstvo, podpis Marka Mušiča?

Zavzemam se za spodbujanje, spoštovanje in uveljavljanje naše kvalitetne sodobne ustvarjalnosti na področju umetnosti prostora. Zavzemam se za njeno prepričljivo prodornost, za katero bi si morali prizadevati prav vsi, tako institucije kot posamezniki. Z njo bomo zajezili poplavo konfekcijske in slabe arhitekture ter neprimernih posegov v prostor. Zavzemam se torej za novo renesanso naše umetnosti prostora, ki jo bomo lahko ponosno dodali naši narodni identiteti, kakršno moramo zarisati in uveljaviti v neprijazni prihodnosti globalizacije in na silo izprane svojskosti. Prepričan sem, da je moja arhitektura dovolj avtorsko prepoznavna. Sam mislim tudi, da je to prednost, a lahko včasih prinese tudi težave.


Marko Mušič: Po draveljski cerkvi sem se predal novim nalogam z izrazito duhovnostjo, simboliko pa tudi obrednostjo in sakralnostjo. FOTO: P. T.


Kakšno mesto ima arhitektura v svetu umetnosti?

Za razliko od drugih klasičnih umetnosti se v arhitekturi vse od njenega rojstva, ki je bilo daleč pred rojstvom ostalih umetnosti, srečujeta in medsebojno prepletata racionalno in iracionalno. Na eni strani torej vse tisto realno, uporabnost, funkcionalnost ali materialnost. Na drugi strani pa duhovnost, simboličnost, obrednost in tudi sakralnost ter vse oblike umetnostnega. Torej vse tisto, kar arhitekturo privzdiguje zgolj nad gradbeniški horizont. Giotto je lahko slikal palače, ki ne bi mogle stati, kolesa, ki se ne bi mogla vrteti, konje, ki ne bi mogli hoditi, ali ptice, ki ne bi mogle leteti. Vendar je vse to, kar občudujemo v Frančiškovih sanjah o palači, v Daru ubogemu vitezu, v Pridigi pticam ali v Prividu leteče kočije, vse to, kar je v domišljijskem svetu gotskega mojstra najlepše, vse tisto iracionalno potrebno v arhitekturi prefinjeno in subtilno, skrito in skrivnostno vgraditi v njeno na videz nekompromisno racionalnost, pragmatičnost in uporabnost.

Je res, da že od davnine vsak arhitekt nosi željo, da bi zgradil cerkev?

Jezi me, kadar slišim ali preberem izjavo samopašnega, domišljavega kolega, da sakralna umetnost ni več aktualna, ali celo, da je iz sakralne arhitekture preteklosti napačno iskati modrosti in vzore za arhitekturo sedanjosti in bodočnosti. Kje pa naj bi jih torej iskali? Ravno tisti najbolj delikatni, prefinjeni in krhki dotik snovnosti in materialnosti pa duhovnosti in abstraktnosti je daleč najbolje uresničen v sakralni arhitekturi preteklosti. Zato ostaja izziv, ki ga z vsemi tehnološkimi možnostmi dandanes še zdaleč nismo dosegli in ga bo tudi težko preseči. Prav danes smo priče, kako hitro in kako temeljito se je izčrpal arhitekturni stil, ki bazira na visoki tehnologiji, zgolj na sodobnih, nedvomno izrednih tehničnih možnostih. In zopet stopa v ospredje tisto, kar je v ospredju od nekdaj bilo in kar tja za vedno tudi sodi. Namreč arhitektura kot celovita izkušnja z vsemi glavnimi pragmatičnimi in simbolnimi, materialnimi in iracionalnimi elementi, s celotnim bogastvom njihovega prepleta in neizmerno množico subtilnosti, ki nas izražajo, o nas sporočajo in se nas dotaknejo.

Draveljska cerkev je vaš prvi sakralni »projekt«. Prelomnica?

V razmerah prejšnje države so se zdele sanje o sakralni arhitekturi nesmiselne. Vse do trenutka, ko so me povabili na natečaj za novo draveljsko cerkev. V njeni arhitekturi sem se zavestno oddaljil od Plečnikovih sakralnih ureditev. Pač pa sem spoštoval Plečnikovo prizadevanje za celovitost arhitekture. Celovitost torej, ki sega od osnovnega koncepta do zadnjega detajla.


Marko Mušič: Ta nagrada je zame velika počastitev in pomembno, globoko in prepričljivo priznanje za moje delo. Obenem pa sem presrečen, da je to tudi nagrada »stroki«. FOTO: P. T.


Pred leti ste mi dejali, da je bila draveljska cerkev za vas »razpotje in mejnik na poti«. Kakšen?

Ko se znajdeš v reki arhitekturnega ustvarjanja, te ta sama potiska naprej in vedno znova navdihuje z izzivi obrežij neomejenih možnosti. Seveda nikoli ne veš, kam te bo zaneslo; veš le, da si v pravem toku, kar ti daje novih moči in samozavest. Talent je eno in izobraženost tudi, toda bistvo je v popolni in brezpogojni predanosti temu, kar verjameš. Arhitektura, ki sem jo uresničil v tistem obdobju, sodi v okvir modernizma. Večina stavb je izoblikovanih v vidnem betonu in s prepoznavno arhitekturno govorico. Kasneje pa sem se predal novim nalogam z izrazito duhovnostjo, simboliko pa tudi obrednostjo in sakralnostjo. To, novo obdobje, je uvedla nova cerkev v Dravljah.

Kaj vas je vodilo pri urejanju teharskega parka spomina?

Srhljiva resničnost tega kraja je kot podoba neznane, neodkrite krajine, Hamletove groze pred nečim še po smrti. Preostanek taborišča je med odpadke vrinjena zadnja sled tragične resnice. Tla so simbolično nedostopna in namenjena samotnemu doživetju posameznika, razmišljanju in kopanju v lastno globino. Zato je glavna simbolna os, steza tišine subtilno privzdignjena nad še ohranjena izvorna tla taborišča. Steza vodi do osrednjega spominskega obeležja s kripto in simboličnim sarkofagom ter z oltarjem sub divo. Nad njim pa je visoko privzdignjeno ponazorilo trnove krone in smrti. Omega visoko na nebu vihra kot zastava nad glavami žalovalcev. Z njo se žalobnost slovesa od življenja spreminja v zmagoslavje neumrljivosti spomina in opomina.
_ _ _

*Pogovor je v celoti objavljen v tedniku Družina (6/2021).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*