Sestre karmeličanke v samostanu v Sori le nekajkrat na leto odprejo klavzurno pregrado in so pri maši skupaj z verniki, sorodniki in prijatelji. Eden od teh priložnosti za skupno praznovanje je praznik Karmelske Matere Božje 16. julija. Popoldne je v samostanski kapeli ob somaševanju petih duhovnikov mašo daroval Janez Juhant. Med mašo je več deset vernikov, ki so to želeli, prejelo škapulir, z zunanjim znamenjem pripadnosti so se duhovno pridružili veliki karmelski družini, ki v Sloveniji šteje že skoraj dva tisoč bratov in sester. Člani karmelske bratovščine pa so obnovili posvetitev karmelski Kraljici.

V strogem klavzurnem samostanu v Sori živi šestnajst sester karmeličank

Juhant: »Praznik Karmelske Marije je praznik Cerkve, ki moli«

Duhovnik Juhant je zbrane v nagovoru povabil, naj na »kraju molitve, na dan, ko praznujejo sestre karmeličanke in bratje karmeličani in vsi, ki smo z njimi povezani« odprejo srca Božjemu usmiljenju. »Praznik Karmelske Matere Božje je praznik Cerkve, ki moli, praznik kristjanov, ki se odpirajo Božjemu delovanju.« Od blizu in daleč so prišli v karmel, kraj molitve, na dan ko še posebej sestre karmeličanke in vsi, ki smo z njimi povezani, skušamo srca odpreti Božjemu usmiljenju. Je praznik Cerkve, ki moli, ki se odpira božjemu delovanju. V pridigi je razmišljal o poti križa, ki je, kot je dejal, »tesno povezana z navzočnostjo Boga v našem življenju in s tem s hojo za Kristusom, ki je nam kristjanom odprl pota Božje navzočnosti in hoje za Križanim.« Povedal je primer duhovnika v italijanskih hribih, ki je mislil, da ljudje sploh več ne opazijo njegove navzočnosti v župniji. Otrokom pri verouku je dal nalogo, naj napišejo, kako vidijo Jezusa. »Vsi so napisali, da Jezusa vidijo in srečujejo z duhovnikom,« je dejal Juhant in ponovil besede italijanskega duhovnika, češ da kljub temu, da ima občutek, da ga ljudje poiščejo samo še za pogreb svojcev, sicer se zanj ne zmenijo, jim »zbuja sum, da Bog je. Sum, da je Bog, ki spremlja človeško zgodovino, nas hrabri in nam daje upanje. Bog, ki spremlja vsakega človeka.« Duhovnik Juhant je spodbudil zbrane, naj ne bodo malodušni, čeprav se zdi, da v svetu vera peša. »Božja žerjavica še vedno tli in to je edina prava resnica našega življenja. Za to resnico so številni mučenci, med njimi Edith Stein in Lambert Ehrlich, dali življenje. Ker so verovali, da je to edina prava pot v življenju.«

Sestre karmeličanke le redko odprejo klavzurno pregrado, ena od slovesnih priložnosti je praznik karmelske Matere Božje

Kaj je to škapulir?

Po pridigi je duhovnik Juhant blagoslovil škapulirje, karmelsko znamenje posebnega Marijinega varstva. Škapulir predstavljata dva koščka rjavega blaga, med seboj povezana z rjavo vrvico, nosi se ga okoli vratu. Čez čas lahko škapulir nadomesti svetinjica, ki jo član karmelske bratovščine sprejme hkrati s škapulirjem. Škapulir je, kot pravijo sestre karmeličanke, v svojem bistvu habit, je redovna obleka. Kdor ga sprejme, je pridružen karmelskemu redu, ki se je v blagor Cerkve posvetil Marijini službi in je s tem deležen vseh duhovnih dobrin tega reda. Škapulir je znamenje "zaveze" in povezanosti božje Matere z verniki." Pobožnost nošenja škapulirja so v samostanu v Sori močneje oživili v svetem letu 2000, v 18 letih se je v knjigo karmelske bratovščine vpisalo že blizu dva tisoč članov; letos se jih je na novo pridružilo več kot dvajset. Vsi, ki nosijo rjavi škapulir, sestavljajo nekakšno duhovno družino, karmelsko bratovščino. Kdor nosi škapulir, je dolžan živeti po evangeliju, prejemati zakramente in častiti Marijo - to naj se kaže vsaj v tem, da vsak dan zmoli tri zdravamarije, ob sobotah se priporoča molitev Pozdravljena Kraljica.

Več kot 20 vernikov, ki so to želeli, je prejelo škapulir, redovno oblačilo, znamenje pripadnosti karmelski bratovščini. V karmelsko bratovščino se je vpisalo že skoraj dva tisoč Slovencev.



Škapulir predstavljata dva koščka rjavega blaga, med seboj povezana z rjavo vrvico, nosi se ga okoli vratu. Čez čas lahko škapulir nadomesti svetinjica, ki jo član karmelske bratovščine sprejme hkrati s škapulirjem.

Kapelo karmela so verniki od blizu in daleč napolnili do zadnjega kotička, fotografije K. H.
.