Izobraževalna ustanova Alma mater Europaea iz Maribora je izdala knjigo publicista Draga Medveda Stebri slovenskega gospodarstva. Podjetniške družine na Slovenskem do 2. svetovne vojne.

Drago Medved je pri opisu podjetniških družin na Slovenskem začel s Celjskimi grofi in knezi, ki so poleg gospodarstva in politike izkazali izjemno državotvorno stopnjo razmišljanja v fevdalni dobi. Primož Trubar je v prvi fazi razvoja evropskega meščanstva z izjemnim smislom »kar naprej moral skrbeti za denar, izbiro tiskarjev, kar sploh ni bilo preprosto za način transportiranja knjig v domačo deželo«.

Izkazal se je kot izjemno sposoben podjetnik s tem, da je vse svoje gospodarstvo namenil izdaji slovenskih knjig, da bo »Bogu v čast in ljudem v korist«. Poleg duhovnega poslanstva njegovega podjetništva je prisotna tudi državotvorna misel, »da smo stopili skupaj: Dolenjci, Kranjci, Štajerci, Korošci, Krašovci, Istrani in Bezjaki,« kar je izrazil z besedami Stali inu obstati.

Valvasor

V 17. stoletju sta se naglo porajala tudi trgovina in industrija. Evropske narode so zaznamovala velika imena filozofije in književnosti. Takrat je Janez Vajkard Valvasor, evropsko vrhunsko izobražen človek, kot otrok plemiške družine, ki je bila v svojem poslu zelo spretna in učinkovita, vse svoje gospodarstvo posvetil slavi svoje domovine v svoji bogati in obsežni knjigi Slava vojvodine Kranjske. Svojo podjetnost in strateško razmišljanje, da bi povezal Kranjsko in Koroško s predorom pod Ljubeljem, nazorno prikazuje njegov načrt v Slavi: »Pred nekaj malega leti sem bil voljan, da bi spodaj ob vznožju napravil luknjo, skozi katero bi se dalo jahati in voziti. Sem jo bil tu že izmeril, toda contagium ali kuga, ki se je razširila takrat no Dunaju, je to onemogočila. Zahteval sem nj. ces. veličanstva za trud in stroške večno mitnino poleg določenega prispevka, a to se v žalostnih in tegobnih kužnih časih ni dalo doseči.« Monumentalni projekt Slave vojvodine Kranjske je Valvasorja gmotno uničil. Moral je prodati vse svoje nepremičnine v Ljubljani ter hiše in gradove ter knjižnico z grafično zbirko.

Michelangelo Zois

Michelangelo Zois je bil začetnik ene najbogatejših plemiških družin na Kranjskem v poznem srednjem veku. Drago Medved ga je označil z besedami »od begunca do najbogatejšega plemiča«. Bogastvo je ustvaril predvsem s fužinarstvom in s podjetniškim duhom, tako so »njegovi potomci zapisani z velikimi črkami v zgodovini slovenskega gospodarstva, znanosti in umetnosti«. Zlasti sin Žiga Zois (Sigismundus) pl. Edelstein je bil naravoslovec in razsvetljenec, ki je nadaljeval s fužinarstvom in rudarstvom, bogastvo pa kot mecen posvetil kulturi in bogatitvi njegove znamenite knjižnice. Medved je zapisal, da je Žiga Zois »hotel biti le izobražen fužinar in mentor, ne pa produktiven znanstvenik, vendar je tudi na tem področju naredil zelo veliko. Bil je mecen slovenskemu preporodu, kapital je vlagal tudi v duhovne vrednote in že tedaj je razumel, da so kultura, znanost in umetnost dragocena naložba v narodno bogastvo, ne pa strošek.«

Fidelis Terpinc

V zgodnji dobi razvoja slovenskega meščanstva je bil Fidelis Terpinc, največji industrialec svojega časa, opisan dokaj protislovno. Slovenski narod je ob njegovi smrti leta 1875 zapisal: »Bil je narodni Slovenec, na tihem podpornik vseh dobrodelnih naprav. Bil je izmed onih redkih, katerih bogastvo in zunanji blišč ne zapelje ...« Družina Pollakovi so bili podjetni usnjarji iz 16. stoletja, ki so trgovali po vsej Evropi in so tudi po drugi svetovni vojni, po nacionalizaciji, predstavljali enega od temeljev usnjarske industrije v Kranju.

Peter Kozler

Peter Kozler, veliki poslovnež, Slovencem poznan z zemljevidom Slovenije, skupaj z Rudeži iz Ribniške doline predstavlja primer, kako se je bilo mogoče iz vrst preprostega okolja povzpeti na vrh političnega in gospodarskega življenja na tedanjem Kranjskem. Kot eden vodilnih bančnikov, pospeševalcev gradnje železnic in napredka v kmetijstvu, je bil namestnik deželnega glavarja ter je finančno podpiral Slovensko matico in več društev, posebej se je Slovencem zapisal s svojim Zemljevidom slovenskega ozemlja. Njegova družina predstavlja samostojni steber slovenskega gospodarskega, kulturnega in akademskega sveta še danes.

Josip Gorup pl. Slavinjski

Josipu Gorupu pl. Slavinjskemu je naziv plemeniti Slavinjski podelil cesar Franc Jožef ob petdesetletnici svojega vladanja leta 1898. Posebej uspešen je bil v ladjarstvu in pomorskih poslih. Kot zaveden Slovenec je daroval cerkvi ter spodbujal gospodarstvo in šolanje mladih ljudi. Bil je domoljub, gospodarstvenik, finančnik, mecen in dobrotnik, v samem vrhu monarhije najuspešnejših poslovnežev pred prvo svetovno vojno.

Novo slovensko meščanstvo je z gospodarstvom vzdrževalo slovensko kulturo. Tako je Franc Lapajne iz Idrije s svojo družino »iz čipk ustvaril tržno zanimivo blago, zaradi katerega je ustanovil svoje podjetje, ki je uspešno delovalo do druge svetovne vojne, posredno pa ima svoje podjetniško nasledstvo v podjetju Vanda, d. o. o. v Idriji še danes. Slovensko tradicijo čipkarstva je poslovno, tehnološko in estetsko dvignil na mednarodni nivo. Družina Majdič se je v 19. stoletju iz mlinarjev in posestnikov razvila v veliko trgovsko družbo, ki je aktivno delovala do druge svetovne vojne ter je povezana z gospodarsko dinamiko še danes. Kotnik - Lenarčičeva družina z Vrhnike je v 19. in 20. stoletju predstavljala dober primer »narodno-gospodarske, socialne in kulturne zgodovine«, saj je bila v dveh stoletjih tesno povezana s slovenskim gospodarstvom od harmonijev do kamnoseštva, mlinarstva in lesne industrije ter prevozništva, politike, mecenstva in kulture.

Josip Benko

Josip Benko iz Tešanovec pri Murski Soboti je v prvi polovici 20. stoletja iz družinske tradicije mesarja in gostilničarja razvil eno največjih in najmodernejših mesno-predelovalnih industrij tistega časa. V tridesetih letih je uvedel novo tehnologijo proizvodnje suhomesnatih izdelkov, kar je v času gospodarske krize omogočalo transport in prodajo mesnih izdelkov na svetovna tržišča, najprej iz Prekmurja in nato iz širšega prostora srednje Evrope, zlasti iz Madžarske in Vojvodine. Kot politik in mecen je posebej podpiral narodno, kulturno ter duhovno življenje v Prekmurju.

Kako podjetniško izvirne in tehnološko inovativne so bile slovenske družine, kažejo številni primeri. Na področju papirništva in kartonažne industrije v Ljubljani je bil Franc Bonač človek, »v katerem je tlel podjetniški duh iz potrebe po novostih«. Uvedel je nove tehnologije ter osvajal nove trge »izključno iz naporov slovenskih misli in domačih rok«. Veletrgovec Stermecki z Bizeljskega je zgradil poslovni sistem, ki je z novim pristopom v trgovini pokazal, »kako se da s preudarnim in poštenim delom veliko doseči«, posebej z novimi poslovnimi odnosi ter poslovno etiko do strank, vključno s kataloško prodajo, kjer je posebej gojil narodnega duha. Josip Hutter, po poreklu kočevski Nemec, je v Mariboru zgradil eno najmočnejših modernih tekstilnih tovarn, ki je zaslovel na domačih in svetovnih trgih. Posebej pa so ga imeli v dobrem spominu nekdanji delavci – po socialnem programu, družbeno odgovornem podjetništvu – kot se danes reče.

Peter Kozina

Na področju čevljarske industrije je Peter Kozina razvil enega najmodernejših industrijskih sistemov, ki je pozneje, tudi po nacionalizaciji, delovala kot Tovarna obutve Peko v Tržiču, ena največjih čevljarskih industrij v nekdanji Jugoslaviji in nadaljevalo tradicijo čevljarstva po drugi svetovni vojni. Opisali so ga, da je bil »plemenit, dober in izredno socialen človek«. Bil je tudi mecen slovenskih kulturnikov, »posebej tudi Jakopiča, Gasparija in Vaupotiča«.

Narodno in politično zavest, kulturo in socialni čut so gojili slovenski podjetniki na različnih področjih. Družina Vošnjak je v stoletju do druge svetovne vojne slovela po usnjarstvu v Šoštanju, posebej pa po razvoju slovenskega hranilništva ter politiki. Dr. Josip Vošnjak je poslanstvo izrazil z besedami: »Blažen, kdor misli in dela pošteno, Boga in narod svoj ljubi iskreno.« Podjetnik Josip Slavec se je pred drugo svetovno vojno uveljavil kot eden najuspešnejših podjetnikov v gradnji cest in mostov. Med najzahtevnejšimi projekti je bila gradnja ceste na Vršič, kjer družina še danes vzdržuje tradicijo kulturnega spomenika Ruske kapele.

Josip Mursa

V Prlekiji poseben simbol goji družina Slavič z vzgojo ljutomerskih kasačev od začetka 20. stoletja do današnjih dni. »Kasači so v družini družbeni pojav«, družina Slavič pa je »že dolga desetletja pojem ljutomerskega kasaškega dirkalnega športa, je pa to ime hkrati simbol izjemno uspešnega in podjetnega kmetovanja«.

Josip Mursa je kot industrialec, veleposestnik, vinogradnik in vinar nadaljeval in razvijal družinsko nasledstvo ter kot vinar prejel tudi najvišja priznanja. Kot gospodarstvenik se je uveljavil na področju proizvodnje mozaičnih plošč ter vsestranskega pospeševalca izobraževanja in sodobnega gospodarjenja. V politiki je bil liberalec, ki je nadaljeval tradicijo srednjeevropske gospodarsko in kulturno orientirane politike. Ime Josipa Murse je simbol zamolčanega slovenskega gospodarstvenika in buditelja, nosilca slovenske narodne, kulturne in politične zgodovine v svojem okolju.