Kapucin br. Raniero Cantalamessa je po rodu iz pokrajine Ascoli Piceno v Italiji. Kot redni profesor krščanskih izvirov je dvanajst let poučeval na katoliški univerzi v Milanu in bil do leta 1981 član mednarodne teološke komisije. Leta 1980 je opustil predavanja na univerzi in je že 38 let papeški pridigar. Z ekumensko občutljivostjo si prizadeva za edinost kristjanov. Njegove meditacije, duhovne vaje in govori so objavljeni v številnih knjigah, člankih, video in avdio posnetkih, pa tudi na spletni strani, nekaj njegovih knjig je na voljo tudi v slovenščini. V spominu pa še ostajajo njegovi nagovori na radijskem misijonu v letu usmiljenja.

»Ne želim, da bi bil ta intervju o meni, ampak o Jezusu,« je pred pogovorom poudaril br. Raniero Cantalamessa. »Središče ne želim biti jaz, vse mora biti v Božjo slavo, v slavo Jezusa Kristusa.«

Br. Raniero Cantalamessa je sodeloval s tremi papeži. O delu z njimi, svoji življenjski poti, oznanilu Besede danes, izzivi za kristjana in Cerkev v sedanjosti ter o veliki noči je spregovoril v intervjuju z Jano Podjavoršek za tednik Družina.

Za veliko noč obhajamo Božjo ljubezen

Na vprašanje, kako naj obhajamo veliko noč, da se nas bo vstali Kristus dotaknil, je odgovoril:

»Veliko noč, spomin na izhod iz Egipta, je vedno spremljalo vprašanje najmlajšega sina očetu: Kaj pomeni ta obred, ki ga obhajamo? Velika noč nas mora vedno voditi k odgovoru na vprašanje: Kaj obhajam? Če bi moral z eno besedo odgovoriti na vprašanje, kaj obhajamo na veliko noč, ne bi rekel vstajenje Jezusa Kristusa. Ne bi rekel trpljenje, bolečino Jezusa Kristusa, ampak bi rekel: Obhajamo Božjo ljubezen, ki je šla do popolne podaritve samega sebe. Zakaj ta neverjetna koncentracija ali usmerjenost na križ znotraj krščanstva? Zato, ker se samo na križu razodeva Bog prav v tem, kar je: ljubezen, ki se daruje. Zame je središče velike noči Božja ljubezen, ki se je razodela tudi preko vstajenja, ki je samo naravna posledica Jezusove daritve. Kako torej obhajati veliko noč? Premišljevati Božjo ljubezen, pustiti se ganiti Božji ljubezni. In če si prikličem v spomin Janezove besede: Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinega Sina, da se ne bi nihče pogubil, ampak bi imeli vsi večno življenje (Jn 3,16)

Sv. Avguštin je rekel, da velika noč pomeni neke vrste mimohod, ki je nekaj prehodnega, nekaj, kar je in mine, kar ne ostane. Treba je preiti iz tega sveta, da ne bi prešli s tem svetom. Velika noč je za vse nas velika priložnost, da vsako leto obnovimo odločitev za Boga, kot tistega, ki ne mine, ki ni nekaj prehodnega. Samo Bog zadostuje.«

Celoten pogovor, ki ga je prevedel br. Štefan Kožuh, si preberite v velikonočni, dvojni Družini.