Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Rešena iz pekla

Objava: 25. 11. 2016 / 13:22
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 11 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:33
Ustavi predvajanje Nalaganje

Rešena iz pekla

V Slovenijo je prišla Ania Golędzinowska, 34-letna Poljakinja, ki že od svojih najstniških let živi v Italiji.

Zadnji Nikodemov večer ob slovesni 50-letnici, je bil nekaj posebnega, kar se je odražalo tudi po zasedenosti dvorane, saj je na obisk v Slovenijo prišla Ania Golędzinowska, 34-letna Poljakinja, ki že od svojih najstniških let živi v Italiji. Ania je bivša manekenka, model, televizijska voditeljica, od blizu se je srečala z nočnimi klubi, drogo, spolnimi odnosi, elitno bogataško milansko smetano, sodelovala je z mnogimi svetovno znanimi imeni iz sveta glasbe, mode, zabave, glamurja, športa, sedaj pa je kristjanka in žena krasnemu možu. Ob priložnosti njenega obiska je izšel tudi slovenski prevod njene knjige Rešena iz pekla.

Ania nosi v sebi burno življenjsko pot, zaznamovano s težko družinsko izkušnjo, saj je bil oče alkoholik in je umrl pri njenih desetih letih, mama pa je od tedaj domov začela vozit razne moške in eden od maminih »obiskovalcev« je Anio zlorabil. Pri trinajstih je želela storiti samomor, pri šestnajstih je spakirala svoj kovček in odšla iz Poljske, za sanjami, v Italijo, ki so kmalu postale mora. Peljali so jo v Torino, kjer so ji v lokalu pobrali dokumente in jo strpali v garažo, ki so jo obiskovali razni moški. Ujeta je bila in morala je nuditi spolne usluge. Pri sedemnajstih letih jo je eden od »gostov« posilil. Kmalu za tem ji je en fant, katerega ni nikoli več videla in mu pravi kar angel varuh, pomagal pobegniti iz teh hudičevih kremljev. Bila je čisto brez ideje, kaj naj z življenjem, na Poljsko si ni upala vrniti, ker bi ji očitali, da ni nič naredila, da je nesposobna, kar naj bi že tako in tako vedeli in da ne bo nikoli nič iz nje. Odšla je v Milano, kjer je začela delat za modne agencije in kmalu postala tudi televizijska voditeljica. Mislila si je: »To je sreča, to je bogatsvo, to je denar!« Zaročila se je z bogatim fantom in dve leti je pila srečo – zlagano srečo. Navkljub vsemu, kar ji je nudil, saj ji je kupil vse, kar si je zaželela, je spoznala, da ji nekaj pomembnega manjka. Fantu je omenila, kaj čuti in ji je rekel, da je ne more prosit le ene stvari, ker ji je ne bo mogel dati: »Ne bom ti mogel dati ljubezni.« Ania je v svoji bolečini padla v depresijo, jemala je droge, ponoči ni mogla spati, zato je nadoknadila podnevi in še to le, če je vzela uspavalne tablete. Prekomerno je urejala svoje telo. Če ni bila štirikrat tedensko pri frizerju, ni bilo v redu, imela je umetne lase, nohte, jedla je neke tablete za hujšanje, ob tem na dan pojedla dve jagodi grozdja ter popila dve steklenici šampanjca.



Uničevala se je s tabletami enega zdravilca, kateri sedaj sedi v zaporu. Njegove tablete je bilo moč dobiti le na črnem trgu, le v dveh lekarnah v Italiji, ki jih je dopolnjevala s pomirjevali. Neke noči, ko se je po burni noči drog in alkohola okoli treh ponoči vrnila domov in le zaspala, jo je zbudil lajež njenega psa. Ko je uprla pogled, je v svoji sobi videla starca z brado, ki je odkimaval. Prižgala je luč, a pes je še vedno lajal. Zdelo se ji je, da so za to krive droge, alkohol in neprespanost, da ima zato prikazen. Še leta se se spominjala tega moža z brado. Vedela je, da se je takrat zgodilo nekaj, kar je bilo izven dometa tega sveta, kdo pa je bil, ni vedela. Včasih je komu pripovedovala o videnju, pa so ji rekli, da je bil morda oče, ki je že umrl, zakar si je mislila, da je mogoče, saj je že veliko let minilo in je možno, da mu je od tedaj zrasla brada. Sicer pa v srcu ni čutila, da bi bil to pravi odgovor, ker je ni pomirilo. Ania je v tem videla nek opomin in začela spreminjat svoje življenje, zaenkrat žal še na napačnih mestih. Eno leto je bila budistka, nato anglikanka, protestantka… Iskala se je, a nič od tega ji ni prineslo miru. Prijatelj ji je namignil, da se en založnik, ki ga pozna, zelo zanima, da bi o njej napisal knjigo, kar jo je premamilo, da se je z njim dobila na večerji. Bil je pripravljen o njej napisati zgodbo z enim pogojem in ta je, da gre z njim v Medžugorje. Tako zase pravi, da je pri njej Bog uporabil njeno vzvišenost, ošabnost in aroganco, da bi uresničil svoj načrt. Mislila si je: »V redu, šla bom v Medžugorje, čeprav tega ne potrebujem, on pa mi bo izdal knjigo.« Ko je šla prvič v Medžugorje, so ji podarili knjigo, ki je opisovala življenje nekega svetnika.



Ko je videla naslovnico knjige, je bila šokirana, ker je bil na njej mož, ki jo je obiskal tisto noč več let nazaj, bil je svetnik Pater Pij. Od tedaj naprej je začela iskati globlje stvari, čeprav je še vedno dvomila in vsi številčni romarji so se ji zdeli nori ter nerazumno vodljivi, da ne vidijo prevare. Povpeti bi se morala na Križevac, a si je mislila, da bi se raje vsedla na pivo, romarji pa ji bodo že na poti navzdol povedali, kaj se je gor zgodilo in to je to. A zaslišala je v sebi jasen glas: »Ania, ti si prišla sem in dokler se ne boš povzpela na ta hrib, ne boš vedela, zakaj si prišla.« Glasu ni želela nasprotovati, zato se je odpravila. Na poti ji je bilo jasno rečeno: »Ania, odpustiti moraš. Odpustiti vsem, ki so ti v življenju naredili karkoli slabega.« Zdelo se ji je čisto nemogoče, ker doživela je toliko zlorab, posilstev, neljubezni, laži.. Vedno višje je šla, vedno bolj je to čutila. Na vrhu hriba so se ji odprle ustnice: »Odpuščam vam.« Preprosti besedi, izrečeni iz globine, a nosijo ogromno vrednost. Izjokala je vse solze, ki so se leta zadrževale v njej. Morala je biti močna, neomajna, nič je ni smelo prizadet in jo spraviti iz tira. Na hribu je odkrila nekaj več in ta mir je od tedaj našla le pri Jezusu, kjer se ji ni bilo potrebno pretvarjati, igrati vlog moči in se predstavljati za nekaj več. Ko se je vrnila k svojemu zaročencu, ki je bil nečak Berlusconija, je z drugimi očmi videla ta zlagani svet. Spakirala je kovčke in se odločila, da se bo preselila k sestram v Medžugorje.



Nekdanji »prijatelji« so jo želeli nazaj in jo spraševali, kaj sploh tam počne, ona pa jim je odgovorila: »Nič. Srečna sem! Grem v cerkev, molim, hranim kokoši, lupim krompir.« Vsi so jo imeli za noro, tudi ona je pomislila na to, a je spoznala, da ti ljudje v Medžugorju iščejo pravo ljubezen, resnico, upanje in če to pomeni biti nor, potem si želi biti tudi ona nora. Ko je pristopila do samostana, je bila suhica z 50kilogrami, visoka okoli 175cm in vse, kar je rekla sestram je, da bo naredila vse, razen čistila stranišč. Mati prednica se ji je le nasmejala in od tedaj je bila zadolžena za vsa samostanska stranišča. Vedno lažje ji je šlo in vedno globlje je videla to delo, kot pravi: »V bistvu sem čistila svojo dušo, kjer se je leta nabirala umazanija in tolikšni grehi.« Sestre so v tem času zelo dobro kuhale, tablete niso bile več možnost, zredila se je za 18kilogramov in sedaj je »ravnopravšnja« 34-letnica. V treh letih bivanja pri sestrah je naredila mnogo sprememb, življenje je začela videti čisto iz drugih perspektiv. V Medžugorju se je naučila dve stvari in prva je odpuščanje. Ania spodbuja, da če lahko neka žrtev, ki je doživela toliko zlorab v življenju, odpusti, lahko vsak izmed nas. Ko je uspela odpustiti vsem, zlasti pa svoji mami, je bilo kot bi se dve žici ponovno združili, spet je stekel tok in prižgala se je luč, kajti mama in hči sta z objemom ponovno postali ena stvar, kot je bilo na začetku. Spoznala je, da ne sme krivit svoje mame za stvari, ki jih ni in jih je naredila, ker najverjetneje niti ona ni dobila ljubezni, ki bi jo potrebovala. Ania je vsem prisotnim z veliko resnostjo položila pomembno nalogo, katero si tudi ti, bralec, povabljen izvršiti.

Ania je rekla: »Pokliči eno osebo, s katero ne govorite. Par dni, teden, mesec, leto ali več let. Prosite jo odpuščanja in ji odpustite, četudi vam je oseba naredila zlo, kajti pri odpuščanju največ naredite zase.« Zamere, sovraštva, distanca, primerjanja so ovire, ki ne dovolijo Bogu, da bi deloval v vaših srcih, ne dovolijo vam, da bi začeli znova. Z verigami smo privezani na preteklost, na rane, a če želimo naprej, je to le z odpuščanjem in Jezus Kristus je naš steber. Vsakodnevno molimo Oče naš, ki zajema besede: »in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom..« Ania spodbuja in prosi, naj odpustimo in da bodimo usmiljeni drug do drugega. Hudič pri obredu eksorcizma velikokrat reče: »Jaz hočem Boga Pravičnosti, ne Boga Usmiljenja!«, kajti če bo zahtevana pravičnost, noben ne bo našel miru, ker smo grešna bitja, usmiljenje je pa Božja največja lastnost, ki izkazuje največjo možno ljubezen človeku. Druga stvar, ki se jo je Ania naučila v Medžugorju, je ljubezen. Pomembno je, da se ljubimo, ker svet trpi zaradi pomanjkanja ljubezni, pravi. Nikoli ne vemo, kdaj je zadnjič, ko se z nekom vidimo, ko bo jutri prepozno in dodaja: »Ljubite se torej danes, ko še ste.« Če se hranimo z ljubeznijo Kristusovega telesa, bomo umrli nasičeni, ne lačni ljubezni. Ania prej ni vedela, kaj je ljubezen, nihče je ni tega naučil. Obnašala se je kot prostitutka, da bi dobila ljubezen. Zanjo je ljubezen bilo občutje, ko imela metuljčke v trebuhu, zato je vsak mesec menjala fante in vsak mesec je bila to ljubezen za vedno in po mesecu je prišla druga ljubezen za vedno in to se je ponavljalo. Če se dobro počutiš in ujameš v postelji, je bila za Anio to ljubezen.



A pred šestimi leti je v Medžugorju spoznala pravo ljubezen, čisto, darovanjsko, sveto. In spoznala je, kaj pomeni čistost. V Medžugorju je ustanovila gibanje Čista srca, ki je sedaj prestavljeno v Milano, kjer mlade spodbuja k zavezi za čistost pred poroko. Po enem tednu se je gibanju pridružilo petsto mladih, danes jih je več kot devet tisoč, ki so nadvse hvaležni, ker se vsak sebi, ki se odloči za čistost, zdi čisto sam in edini, ki misli tako. Ania je spodbudila mlade, da bodo na poti izbire svojega izvoljenca/izvoljenke dobro vedeli, kdo je prava in najboljša izbira zanj, po tem, ko mu rečeš: »Spoznajva se bolje. Živiva v čistosti.« Kdor bo odšel, zagotovo ni pravi, kdor bo ostal in se trudil z vami, boste dobili največji dokaz ljubezni, ki je gotovo v podarjeni čistosti. Bog nam je dal zapoved ljubezni in jo zapečatil z velikonočnim dogodkom smrti in vstajenja. V dvorani smo naglas ponovili Jezusovo zapoved: »Ljubite drug drugega, kakor sem Jaz vas ljubil.« Pot ljubezni je edina prava pot do resnične sreče. Resnična ljubezen pa se daruje in je pripravljena žrtvovati svoje življenje. V nasprotju z Božjo zapovedjo ljubezni je hudičeva zapoved ljubezni, ki je razširjena po vsem svetu, ki jo lahko vidimo na vsakem koraku, a kjer ni Križanega, ni ljubezni, je le blebetanje o ljubezni. Hudičeva zapoved pravi, da ko se seksa, se ljubi. Hudič spodbuja in pravi: »Ljubite se, ljubite drug drugega.« Kar pomeni - ljubite se - seksajte s komer hočete, kadar hočete, kjer hočete, kolikor se vas hoče, ni važno moški z moškim, ni pomembno ženska z žensko, ni pomembno, če s tem koga prizadenete, pomembno je, da ste vi srečni. To je velika zapoved hudičeve »ljubezni«, ki nam želi v laži zagotoviti, da bomo »srečni«, če bomo jedli, pili in uživali. Sreče pa ni, kjer ni darovanjske ljubezni. Sestre v Medžugorju so Anii predstavile njenega moža, s katerim se je skoraj pred tremi leti poročila in sta prej živela v čistosti. Po skoraj uri in pol dolgem pričevanju je položila v mlade poslušalce njeno misel, da vsakomur želi, da spoznajo pravega, ki jih bo ljubil, kot nas ljubi Jezus.



Gostja Ania je po odmoru, kjer je podpisovala njene kupljene knjige, odgovarjala na kopico zanimivih vprašanj iz občinstva, ki je zadnji Nikodemov večer podaljšal kar pozne ure. Zaključili smo z blagoslovom duhovnika Toneta Česna, z zahvalo pričevalki Anii Golędzinowski in z velikim bučnim aplavzom našemu Odrešeniku Jezusu Kristusu.

Klara Križaj
Foto: Tatjana Splichal, Klara Križaj

Kupi v trgovini

Prenovitev
Duhovna rast
21,00€
Nalaganje
Nazaj na vrh