V Vatikanu so minulo soboto slovesno podelili Ratzingerjevo nagrado za leto 2018. Iz rok papeža Frančiška sta jo prejela nemška teologinja Marianne Schlosser in švicarski arhitekt Mario Botta. Nagrado vsako leto podeljuje Vatikanski sklad Joseph Ratzinger – Benedikt XVI.

Papež Frančišek je v nagovoru nagrajencema in vsem navzočim izpostavil bogato kulturno in duhovno dediščino zaslužnega papeža Benedikta XVI., ki zna »zavestno in pogumno gledati na probleme našega časa« ter prav tako iz poslušanja svetih spisov živega izročila Cerkve »črpati modrost, ki je potrebna za konstruktiven dialog z današnjo kulturo.« Zbrane je spodbudil, naj še naprej proučujejo njegove spise, obenem pa pristopajo k novim temam, kjer vera vstopa v dialog, na primer varovanje stvarstva kot skupnega doma in zaščita dostojanstva človeške osebe.

Pomembno priznati ženski prispevek k teologiji

Papež Frančišek je posebej spregovoril tudi o obeh letošnjih prejemnikih Ratzingerjeve nagrade. Najprej je izrazil posebno veselje, da je nagrado za teološko raziskovanje in teologijo dobila ženska, profesorica Marianne Schlosser. To se sicer ni zgodilo prvič: pred njo jo je prejela Anne-Marie Pelletier; kljub temu pa je po papeževih besedah »zelo pomembno, da postaja vedno bolj priznan ženski prispevek na področju znanstvenega teološkega raziskovanja in teološkega nauka, kar sta bili zelo dolgo področji, razumljeni kot izključno duhovniški«.

Odkar je papež Pavel VI. razglasil Terezijo Avilsko in Katarino Siensko za cerkveni učiteljici, ni več dovoljeno dvomiti o dejstvu, da ženske lahko dosežejo najvišji vrh verske inteligence. Tudi Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta to potrdila, ko sta v vrsto cerkvenih učiteljev uvrstila imena drugih žensk, sv. Terezijo iz Lisieuxa in sv. Hildegardo iz Bingna.

Delo arhitekta ima visoko vrednost

Papež Frančišek je za prejem letošnje nagrade voščil tudi arhitektu Mariu Botti. Poleg teologije namreč od lanskega leta Ratzingerjevo nagrado podeljujejo še za področje različnih umetnosti, ki jih navdihuje krščanstvo. V zgodovini Cerkve so bile sakralne zgradbe konkretno znamenje Boga in razsežnosti duha, kjerkoli po svetu se je razširilo krščansko oznanilo. Izražale so vero skupnosti, jo sprejemale ter dajale obliko in navdih njeni molitvi. »Delo arhitekta kot ustvarjalca sakralnega prostora v mestu ljudi ima torej najvišjo vrednost in mora biti s strani Cerkve priznano in spodbujeno, predvsem ko se pojavi nevarnost, da bo človeštvo pozabilo duhovno razsežnost in prihaja do dehumanizacije urbanih prostorov,« je dejal Frančišek.

Vir: Radio Vatikan / Kathpress
Foto: Vatican Media