Molitev je osebno in pristno srečanje zveste ljubezni. Človeka prenovi, spremeni, mu vdahne življenje. Vse drugo je le še dodatek.

Ponujamo vam deset nasvetov za pomoč pri molitvi:

1. Molitev je izraz notranjega življenja. Sestavlja jo usmerjanje sil duše (spomina, razuma in volje) in njihovih dejanj (védenja in ljubezni) proti Svetemu Duhu, ki živi v naši notranjosti, na ta način pa se sporazumevamo z Bogom Očetom in Njegovim Sinom.

2. Kako dolgo naj molim? Kakovost je pomembnejša od pogostnosti, način, kako molimo in dolžina naše molitve. Kot primer: pet minut dobro opravljene molitve je veliko več vrednih kot dve uri nezbrane in neiskrene molitve.

3. Oseba, ki v bistvu ni še nikoli molila, ali ki ji molitev morda ni v navadi, naj ne poskuša tako, da se bo za več ur ulegla na tla pred Bogom. Začeti moramo z majhnimi koraki.

4. Kaj naj rečem Bogu? Z Bogom govorite kot s prijateljem. Bog je naš Oče in nas ljubi takšne, kot smo, obenem pa je naš najbolj zvesti in najboljši prijatelj. Ni treba, da uporabljamo obrazce, bodimo raje spontani.

5. Kdaj naj molim? Bog nas na idealni, konkretni in resnični način pričakuje v tabernaklju in tam lahko k Njemu pristopimo kadar koli. Če pa smo kje drugje, mu moramo le odpreti srce, kajti »Gospod je blizu vsem, ki ga kličejo, vsem ki ga kličejo v zvestobi« (Ps 145,18). Molitev pred Najsvetejšim zakramentom je kot pogovor z ljubljeno osebo iz oči v oči, molitev k Bogu na katere koli drugem mestu pa je, če mi dovolite to primerjavo, kot pogovor s to osebo po telefonu.

6. Ko molimo, se moramo osredotočiti, zbrati. Če se želimo zbrati, si lahko pomagamo s tem, da najdemo okolje, čas, prostor, položaj itd., ki nam bodo najbolj v pomoč. Če se želimo osredotočiti, se moramo z vajo naučiti, kako trenirati lastno voljo.

7. Več ko molimo, lažje se je zbrati in lažje se izognemo vsem skušnjavam, ki nas želijo odvrniti od molitve. Osredotočimo se le na Boga.

8. Če želimo vso svojo pozornost osredotočiti na Boga, pa nas okolica vznemirja in odteguje od molitve, se moramo upreti z močjo lastne volje in narediti, kar je potrebno.

9. Tišina je pomembna.

10. Naučiti se moramo, kako spregledati neizogibne moteče dejavnike, ki si nas prizadevajo odvrniti od molitve. Če nas nekaj zmoti ali če izgubimo osredotočenost, temu ne smemo pripisovati prevelikega pomena. Mirno moramo odmisliti motnjo in se vrniti v tok svojih misli s povsem naravnim pogovorom z Bogom. Tako preprosto je to. »Oditi na lov zoper raztresenosti bi pomenilo pasti v njihove pasti, ko je vendar dovolj, da se vrnemo v svoje srce: raztresenost nam odkriva tisto, na kar smo navezani …« (Katekizem, 2729).